Vsak od nas bi si želel umreti hitro in mirno, brez bolečin in težav, ki bi ga mučile. To so seveda naše želje, nihče pa ne ve, kako bo umiral. Ve samo to, da bomo prav gotovo umrli vsi. Tudi od nas samih je odvisno marsikaj.
Ne moremo odstraniti bolezni, ne moremo podaljšati življenja, lahko pa se do konca odločamo sami, kako bomo preživeli zadnje tedne, zadnje dneve življenja. Seveda toliko laže, če bližnji svojci pri tem sodelujejo.
Preberite še:
Smrt kot del slike našega življenja
Vse je uredil sam
Pred nekaj meseci sem poslušala ženo, ki je pripovedovala, kako je umiral njen mož. Želela bi, da bi jo slišalo več ljudi, ker bi se pri tem morda marsikaj naučili. Gospod je imel nekaj čez šestdeset let, zbolel je za rakom trebušne slinavke, ki napreduje zelo hitro. Vsi so z njim govorili zelo odkrito, to je tudi sam želel. V največjo oporo pri vsem mu je bila žena. Vedel je, da ima pred seboj samo nekaj mesecev.
V bolnišnico ni hotel. V tem času je uredil vse, kar se je dalo. Kako se bo nadaljevalo podjetje, ki ga je vodil. Od terapije je sprejemal samo sredstva proti bolečinam, ker bi bile bolečine sicer prehude. Nekajkrat se je udeležil praznovanj svojih najbližjih. Ko je samo še ležal, ni ležal sam v svoji sobi, ampak v velikem dnevnem prostoru, kjer se je vse dogajalo, kjer se je zbirala vsa njegova družina.
Preberite še:
Molitev patra Pija, ki izžene strah, tudi strah pred smrtjo
Uredil je tudi vse za svoj pogreb, tudi za osmrtnico in za petje pri pogrebu. Pol leta po tem, ko je zbolel, je umrl – doma. Tako, kot je želel. Žena ga je po smrti umila in oblekla. Še poslednjič.
Če bi se več pogovarjali o smrti …
Čutilo se je, da je žena ob vsem tem zelo prizadeta, pa vendar drugače, kot bi bila sicer, ker je bila ves čas ob njem in je vse urejala tako, kot si je želel. Vsem bi želela, da bi umirali tako. Koliko laže bi bilo to za vse, za umirajočega in za svojce. Da bi dosegli kaj takega, pa bi morali ljudje več razmišljati o smrti, se s svojci pogovarjati, kje in kako bi želeli umirati.
Tega pa se ljudje navadno bojijo, kot da bi tako lahko odvrnili smrt. Mnogi tudi napišejo svoje želje, kaj bi si želeli ob umiranju, vendar ni dovolj to samo napisati, nujno je tudi, da se s svojci o tem pogovorijo in da jih svojci potem podpirajo. Naše življenje bi bilo lepše, če bi to znali.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 47.
Preberite še:
12 stvari, ki jih z družino lahko počnete v adventnem času
Preberite še:
Kaj storiti, če po 20 letih zakona do svojega moža ne čutim nič več?
Preberite še:
To je Martinov recept za pravi veseli december
