Običaj molitve na začetku in koncu obroka je še starejši od krščanstvaKristjani večinoma molimo pred jedjo, prvi kristjani pa so se za darove, ki so jih prejeli, Bogu zahvalili tudi po vsakem obroku.
Oba običaja sta zelo stara, celo starejša od krščanstva. Blagoslov hrane in zahvaljevanje Bogu za pridelek izvira še iz Mojzesovih časov.
Ko je Mojzes razlagal postavo izvoljenemu ljudstvu, je rekel: “Ko se boš do sitega najedel, zahvali Gospoda, svojega Boga.” Po Talmudu pa so judje po vsakem obroku izrekali to molitev: “Hvaljen bodi Bog, naš Gospod, Kralj vsega stvarstva, za hrano (ali pijačo), ki je zrasla iz zemlje (ali trte).”
Preberite še:
Molitev za volanom, na plaži in pri peki palačink?
“Molitev začne in konča obrok”
V Novi zavezi Jezus večkrat blagoslovi hrano in se zanjo zahvali Bogu, v skladu z judovskim izročilom. Prvi kristjani so kmalu prevzeli ta običaj, vendar so ga prilagodili, tako da je bil v skladu s krščansko teologijo. O tem so pisali številni cerkveni očetje in vernike spodbujali, naj ravnajo enako.
Tertulijan je zapisal: “Molitev začne in konča obrok.”
Sv. Atanazij z naslednjimi besedami pričuje o običajih prvih kristjanov: “Ko sedemo za mizo in v roke vzamemo kruh, da bi ga lomili, ga najprej trikrat prekrižamo in se zahvalimo. Po obroku se znova zahvalimo, tako da trikrat izrečemo: ‘Dobri in usmiljeni Gospod je dal hrano tistim, ki se Ga bojijo. Slava Očetu.'”
Preberite še:
Moliti – in se ne naveličati
Strogi sv. Hieronim nadaljuje s svarilom: “Naj nihče ne sede za mizo, ne da bi molil, in naj nikoli ne odide, ne da bi se zahvalil Stvarniku.”
Sv. Janez Zlatousti pa spodbuja nekatere kristjane svojega časa s prepričljivimi besedami: “Moliti moramo pred obroki in po njih.”
Ohranjati hvaležnost
To navado so prenašali iz roda v rod, da se ne bi prehitro zagnali v hrano in pozabili, kdo jo je ustvaril in nam jo priskrbel. Čeprav imamo ljudje pomembno vlogo pri spreminjanju zemeljskih sadov v užitno hrano, pa je Bog tisti, ki je vse skupaj ustvaril, v našo korist.
To nam pomaga, da lažje ohranjamo ponižnost in hvaležnost za vse blagoslove, ki smo jih deležni, zavedajoč se, da vsi ljudje nimajo dovolj hrane na svoji mizi.
Ne pozabimo moliti pred jedjo, navadimo pa se zahvaliti Bogu tudi po obroku, da nam je priskrbel hrano, s katero smo lahko potešili svojo lakoto.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
To je Martinov recept za pravi veseli december
Preberite še:
12 stvari, ki jih z družino lahko počnete v adventnem času
Preberite še:
Kaj storiti, če po 20 letih zakona do svojega moža ne čutim nič več?
