Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!
Aleteia

Kratka zgodovina nastanka gregorijanskega korala

POPE GREGORY I
Deli

Krščanski koral ima dolgo zgodovino, ki se začne v samih Evangelijih. Papež Gregor I. Veliki pa je vse skupaj povezal v celoto

Gregorijanski koral je oblika enoglasne cerkvene glasbe brez spremljave, ki se jo izvaja v latinskem jeziku (čeprav vključuje tudi grščino), uvrščamo pa ga v zahodno, rimsko krščansko izročilo.

Razvil se je predvsem v zahodni in srednji Evropi v 9. in 10. stoletju, v poznem srednjem veku in zgodnji renesansi pa je doživel nekaj sprememb. Četudi izročilo izvirno zamisel za to glasbeno obliko pripisuje papežu Gregorju I. (od tod izvira tudi njeno ime, gregorijanski koral), danes večina izvedencev meni, da gre pri tovrstnem enoglasnem petju psalmov za glasbeni razvoj, ki izhaja iz karolinških, rimskih in galikanskih bogoslužnih napevov.

Petje kot del bogoslužja

Petje je že od vsega začetka del krščanskega bogoslužja. Že Evangelij po Mateju omenja, da so med zadnjo večerjo prepevali hvalnice (Mt 26,30).

Čeprav nekateri viri trdijo, da korenine krščanskih bogoslužnih napevov izhajajo iz starodavnega judovskega petja psalmov, sodobni biblicisti pojasnjujejo, da po eni strani za besedila večine zgodnjih krščanskih hvalnic niso uporabljali psalmov, po drugi strani pa psalmov v sinagogah niso peli več stoletij, potem ko so Rimljani leta 70 porušili judovski Drugi tempelj. V vsakem primeru zgodnji krščanski viri (vključno s papežem Klemenom I., Tertulijanom, sv. Atanazijem in Egerijo) potrjujejo, da so kristjani v prvih stoletjih med bogoslužjem prepevali.

Vloga Gregorja I.

Petje brevirja ima korenine v zgodnjem 4. stoletju, ko so menihi, ki so sledili sv. Antonu v puščavo, začeli vsak teden peti celoten krog 150 psalmov. Do konca 4. stoletja je bilo antifonijsko petje psalmov že zelo priljubljeno tako na krščanskem Vzhodu kot Zahodu, kamor ga je prinesel sv. Ambrož.

Celo Avguštin že opisuje, kako so med bogoslužjem peli psalme. Na začetku 5. stoletja so v Rimu ustanovili pevsko šolo (Schola Cantorum). To šolo je v celoti prenovil papež Gregor I. (ki velja za velikega ljubitelja glasbe): uvedel je novo, enotnejše petje pri bogoslužju, seveda je zraven vključil tudi koral. Nekateri izvedenci pojasnjujejo, da je Gregor želel povezati vsa različna izročila koralnega petja v Katoliški cerkvi (od mozarabskih in vizigotskih do ambrozijanskih koralov), da bi jih združil v enotno koralno izročilo, ki bi bilo povsod prepoznavno.

Izročilo zahodnega meništva

Še vedno pa je odprta razprava, kako se je koralno petje, ki ga danes poznamo kot gregorijanski koral, razvijalo od 5. do 9. stoletja. Znano je, da so zbirko, ki jo je uredil papež Gregor I., pozneje sistematizirali in jo uporabljali pri rimskem obredu in da je v uporabi še danes kot sestavni del izročila zahodnega meništva.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.