Tanja Pogorevc Novak je avtorica ideje in izvedbe lesenih didaktičnih lutk, ki se skrivajo pod imenom Bohkov kotek. Ime, ki ga je izbrala za svojo ustvarjalnico, je pogovorna različica za Bogov kot – kotiček z razpelom nad mizo starih kmečkih hiš alpskega in predalpskega sveta. Pod njim se je okoli mize vsak dan zbrala družina pri molitvi, obedovanju in na posvetih.
Preberite še:
Sem ustvarjalna?
Lesene didaktične lutke se lahko uporablja posamezno ali v kompletih. Postavljene in fotografirane v ustrezni kompoziciji pa tvorijo tudi nekakšno 3D-ilustracijo.
Ste profesorica likovne umetnosti, ilustratorka in avtorica lesenih didaktičnih lutk, ki jih predstavljate na spletni strani Bohkov kotek. Kako in kdaj se je rodila ideja za vaš “ustvarjalni kotiček”?
Ideja za moj ustvarjalni kotiček se je razvijala počasi in postopoma. Nanjo so najbolj vplivala dejstva, da sem katoličanka, likovnica in mama otrokoma, ki dajeta povod in smisel mnogim mojim zamislim. V njunem zgodnjem otroštvu sem jima želela približati lepoto sakralne umetnosti, ki mi je tako ljuba, predvsem pa jima na jasen, sproščen in igriv način prikazati čudovite zgodbe Svetega pisma.
Preberite še:
Ob nedavnem jubileju Jelke Reichman: “Vsak ustvarjalec, pa naj se zaveda ali ne, je iskalec resnice”
Otroka sta lutke in druge tridimenzionalne igrače doživljala kot samostojna živa bitja, ki so ju nagovarjala skozi igro, zato sem jima začela izdelovati lutke, ki jih na trgu nisem našla. Na voljo je bilo veliko svetopisemskih knjig, slikanic, podobic, ne pa tudi igrač ali lutk. Otroški odnos in komunikacija z leseno lutko me je navdušil do te mere, da sem sčasoma izdelala več sto svetopisemskih in svetniških likov ter scenskih dodatkov.
Komu so lutke v prvi vrsti namenjene in kako jih lahko uporabljamo?
Lutke so v prvi vrsti namenjene otrokom, vendar smo odrasli tisti, ki jim jih ponudimo in z zgodbo osmislimo njihovo obliko in značilnosti. Živa beseda ob premikanju lutk, ki jih otrok ne samo vidi, ampak lahko tudi tipa, premika, se svobodno giba med odrsko postavitvijo, zraven pa še interpretira dogajanje in verbalno komunicira, je zagotovo način, ki otroka pritegne k intenzivnemu vključevanju v dogajanje. Posebno pri mlajših otrocih se otipljiv lik izkaže za odličen pripomoček pri katehezi.
Preberite še:
S temi preprostimi koraki otroku pomagajte ohraniti ustvarjalnost
Ob dramski aktivnosti otrok razvija miselne sposobnosti, ustvarjalnost in socialne veščine, kot so opazovanje, poslušanje, potrpežljivost, spoštovanje, sprejemanje drugih idej ter medsebojno sodelovanje. Vid nam res predstavlja najobširnejše področje v čutnem zaznavanju, vendar je aktivacija preostalih čutil ravno tako pomembna. Igra z lutkami to omogoča.
Lutke so namenjene tudi staršem, vzgojiteljem, katehetom in vsem, ki želijo s tovrstnim pripomočkom aktivnejše podati zgodbo in jo približati otrokom.
Na kakšen način izdelujete lutke? Iz katerih materialov? Kako poteka sam postopek izdelave?
Lutke izdelujem iz lesa in lesovine (lesenih vezanih plošč). Njihove podobe se mi utrnejo v mislih ob meditaciji, običajno ob prebiranju Svetega pisma ali ob življenjepisih svetnikov, ki so zame vir neusahljivih navdihov in dobrih zgledov. Ko o prebranem premišljujem in podoživljam zgodbo, si lik zamislim in ga vizualiziram.
Preberite še:
Zakaj je koristno gledati ustvarjalne ljudi pri delu?
Večina figur je izdelanih iz treh ali štirih plasti, kar pomeni, da lik prav tolikokrat narišem na leseno ploščo. Sledi žaganje po skicah, včasih tudi prosto brez njih, nato ročno brušenje izžaganih koščkov. Vsaka plast izžagane lutke je drugačna – naložene druga na drugo se sestavijo in oblikujejo v reliefno figuro. Seveda je potrebno prej vse lesene delčke nekajkrat prebarvati.
Zaposleni ste na osnovni šoli, kjer poučujete likovno umetnost, tehniko in tehnologijo. Ali vaše lutke uporabljate tudi pri pouku?
Pri pouku teh lutk ne uporabljam. Zamisel, ki sem jo razvila ob domačem hobiju, pa mi je pomagala do tega, da smo v šoli pri izbirnem predmetu izdelali lutke za igrico, katere zgodbo za scenarij so si izmislili učenci sami. Otrokom je všeč, ko samostojno izdelajo uporaben predmet vse od zamisli pa do končnega videza in uporabe. To jim daje samopotrditev, da so zmožni izdelati praktično stvar, ki se jo da vključiti v skupno uporabo in dogajanje.
Preberite še:
“Težke izkušnje so me pripeljale do nečesa lepšega”
Ilustrirali ste precej delovnih zvezkov in otroških slikanic. Prispevali ste večje število risb za strokovne članke, knjige in druga učna gradiva. Nekje ste tako zapisali: “Dobre stvari so dobre kljub skromnosti v izražanju in preprosti upodobitvi.” Imate za starše in njihove otroke kakšen ustvarjalni nasvet?
Evangelij nam daje tako lepo sporočilo, da ga je nemogoče slabo interpretirati, če se seveda držimo vsebine. Zato moja izjava, da dobre stvari ne morejo izpasti slabo zgolj zaradi preproste likovne upodobitve. Preprostost nagovarja tam, kamor visoka umetnost, včasih celo nabuhlost, ne sežeta. Vsakdo, ki želi vzgajati, se ne bi smel zmesti s prepričanjem, da ne zmore dovolj dobro risati in ustvarjati.
Noben izdelek, ki pričuje o Bogu, ne more izpasti tako nerodno, kot lahko izpade to, da ne naredimo nič in ob tem še molčimo.
Na vaši spletni strani so upodobljeni svetniki, svetopisemske zgodbe, praznične podobe … Kje najdete navdih (in čas) za ustvarjanje?
Moj navdih so vera, želja po ustvarjanju in otroka, ki ju želim vzgojiti v skladu s krščanskimi vrednotami. S časom je pač tako, da ga nikoli ni na razpolago toliko, kot bi si želela. Ampak počasi se z vztrajnim delom in majhnimi koraki vendarle da precej narediti.
Preberite še:
V katero sobo pa vi najraje zahajate, ko razmišljate o svojem zakoncu?
Preberite še:
Če v kuhinji potrebujete dodatno pomoč, se obrnite na te nebeške pomočnike
Preberite še:
Razkrivamo, zakaj Evropska komisija dobesedno stoji na krščanskih temeljih
