7. decembra goduje svetnik, za katerega so govorili, da ima meden jezik, ker je bil tako spreten govorec in pridigar. Veste, kdo je to?Sveti Ambrož je živel v 4. stoletju in je eden izmed najpomembnejših italijanskih svetnikov, saj je zavetnik Milana. Je tudi eden izmed prvih štirih cerkvenih učiteljev in ena najvplivnejših zahodnocerkvenih osebnosti prvih stoletij.
Legenda pravi, da so nekoč, ko je bil Ambrož še dojenček, čebele na njegovem spečem obrazku pustile sled medu. Njegov oče je to razumel kot znamenje, da bo sin odrasel v moža z “medenim jezikom” ter da bo imel velik dar za govorništvo. To se je tudi uresničilo.
Preberite še:
Kratek vodnik o tem, kako prepoznati slavne svetnike po njihovih atributih
Sveti Ambrož pa je zavetnik čebel, čebelarjev, izdelovalcev sveč in vseh, ki delajo z voskom, zavetnik beračev, mesta Milano ter zavetnik domačih živali.
Ko so ga predlagali za škofa, je zbežal in se skril
Ambrož je v Rimu študiral literaturo, pravo in govorništvo ter postal upravnik pokrajin Emilija in Ligurija. Za škofa je bil izvoljen povsem slučajno in sprva proti svoji volji. Ko je namreč kot sodniški namestnik prišel v cerkev v Milanu, kjer so potekale volitve za novega škofa in so bili vsi sprti med seboj, so ljudje kar njega predlagali za novega milanskega škofa.
Ambrož se je uprl in zbežal, saj ne le, da se za škofa ni čutil sposobnega, ampak še niti krščen ni bil. A ljudje so vztrajali in tako ga je cesar leta 374 potrdil za škofa.
Preberite še:
Ta svetnik priporoča, naj spregledamo pomanjkljivosti drugih
Velik posluh za uboge
Ambrož je takoj zaslovel po svojih pridigah in velikem daru za nagovarjanje ljudi. Bil je tudi izredno radodaren in je razdal vse svoje družinsko imetje ubogim, posest pa Cerkvi. Znan je po svoji misli, da dobrodelnost oziroma dajanje darov ubogim ni nekaj, kar bi veljalo za radodarnost, temveč gre za logično razporejanje Božjih darov med vse ljudi enakomerno, kot si je Bog tudi zamislil.
Za Ambroža ubogi niso bili nekateri zunanji ali ločeni od drugih, temveč del skupnosti. Nad to njegovo radodarnostjo se je navduševal tudi sv. Avguštin, ki se je spreobrnil prav zaradi Ambroža, ki mu je podelil sveti krst.
Preberite še:
Od svetniškega kandidata do svetnika je dolga pot
Avguštin v svojih spisih opisuje, kako je imel škof Ambrož vedno odprta vrata za uboge, bolne in vse, ki so se želeli zateči k njemu s prošnjo za pomoč, tolažbo ali nasvet. Ker so ga ljudje imeli zelo radi, so vedno v velikem številu hodili k njemu na obisk, na katerega se ni bilo potrebno najaviti.
“Ko si v Rimu, se obnašaj kot Rimljan”
Sveti Ambrož je bil resnično velika in nenavadna osebnost, znan je bil, denimo, tudi po tem, da je bral tiho in z zaprtimi ustnicami. To se nam dandanes ne zdi nič posebnega, za tisti čas pa je bilo tako branje povsem neobičajno, saj so tisti redki, ki so znali brati, vedno brali glasno ali vsaj s premikanjem ustnic.
Sveti Ambrož je avtor številnih pomembnih spisov o Cerkvi in katoliški veri. Je tudi prvi, ki je v bogoslužje vpeljal ljudsko petje ter ambrozijanski koral. Zagovarjal je določeno prilagodljivost glede liturgije, saj je dejal: “Ko sem v Rimu, se na soboto postim, ko sem v Milanu, se ne. Potrebno je slediti liturgičnim navadam kraja, v katerem se nahajamo.”
Preberite še:
5 svetnikov nam kaže, kako usklajevati poklicno in družinsko življenje
Prav iz njegovih besed je izšel znani pregovor, ki parafrazira njegove zgornje besede in pravi: “When in Rome, do as the Romans do” (“Ko si v Rimu, se obnašaj kot Rimljan”).
Sveti Ambrož je umrl leta 397 v Milanu, njegovo truplo pa leži na ogled skupaj s svetima Gervazijem in Protazijem v kripti cerkve sv. Ambroža, kjer ga letno obišče in k njemu moli na tisoče ljudi.
Preberite še:
Otroško zaupanje v Miklavža
Preberite še:
“Kaj se mi dogaja? Mislim na osebo, ki ni moj zakonec”
Preberite še:
Kaj je (in kaj ni) advent
