Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Pustimo si probleme

KŁÓTNIA W ZWIĄZKU
Shutterstock
Deli

Mar res živimo, ne da bi želeli videti svoje probleme?

Nihče ni nič opazil. Nihče se ni zavedal, da je kaj narobe. Ali pa se nihče ni hotel zavedati. Prepričan sem, da nekaterih znamenj v življenju pač ne moremo prezreti, razen če se odločimo, da jih ne bomo videli. Tako je bilo “v Noetovih dneh” (Mt 24,37), ko je Bog ugotovil, “da na zemlji narašča človekova hudobija in da je vse mišljenje in hotenje njegovega srca ves dan le hudobno” (1 Mz 6,5). Najhuje pri tem je, da jim je bilo to nekaj “normalnega”. Ljudje so pač, kot vsak dan, “jedli in pili, se ženili in se možile (…) in niso spoznali” (Mt 24, 38–39). Tako je tudi danes, tudi danes radi živimo brez problemov. Oprostite, drugače moram napisati: ne da bi želeli videti svoje probleme.

Dar bolečine

Menda človekova glavna hudobija ni toliko v tem, da naredi nekaj slabega, ampak veliko bolj to, da si želi tudi nekaj slabega razumeti ali prikazati pred drugimi in pred seboj kot nekaj dobrega. Tudi če sam pri sebi ve, da gre za nekaj slabega.

Seveda gre za čisto naravni obrambni mehanizem v človeku, kot otroci smo se pred neumnostjo, ki smo jo naredili, skrili za mamino krilo, danes se pred tem neprijetnim občutkom skrijemo tako, da se pretvarjamo, da ni nič narobe. Tako je laže, tako mirneje živiš, če se nekako prepričaš, da so stvari v redu. Tudi če niso, tudi če se pri čem v nas pojavi bolečina. Jo pač zadušiš, jo pač prezreš.

Toda človeku je bolečina dana, kot darilo mu je, da bi slišal, da bi se začel zavedati in razumeti, da je v njegovem telesu nekaj narobe, da se dogaja nekaj, čemur bi bilo treba posvetiti pozornost in to popraviti. Bolečina je človekov najboljši zdravnik.

In vendar je bolečina neprijetna in jo zato ponavadi zdravimo na hitro, s tableto ali dvema, ne pa tako, da bi obrnili svojo smer, ne da bi iz nje povlekli kako – četudi neprijetno, a vendar nujno – spremembo.

Luč v neumnosti

Vsi na primer govorimo, da tako, kot živimo, ne gre več, stroka in zdrava kmečka pamet sta si edini v tem. In vsi se seveda strinjamo s tem, da je vsega preveč, delamo pa povsem enako, ničesar ne spremenimo. Jemo in pijemo, se ženimo in možimo … in ne razumemo. Ne razumemo, da so problemi v našem življenju pomoč, ki nam je dana, da svojega življenja ne bi uničili.

To je hudo. Čeprav vemo, da gremo v prepad, četudi nas vprašanja našega časa bolijo in opozarjajo, rinemo naprej kot trmasti osli, pijani od lučk, daril in kuhančka. Res je, problemi so nekaj težkega, toda edino s problemi vemo, kje smo in kam smo v resnici namenjeni.

Advent je tu, čas prižiganja luči v temi. Največja tema je človekova neumnost. Letos za razliko prvo svečo prižgimo tam, v lastni neumnosti. Pustimo si videti lastne probleme, ne utopimo jih v spektakularnosti. Bolelo bo, ko se bomo gledali v zrcalu, in v tej bolečini bo na poti našega življenja veliko svetleje.

 

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 48. 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.
Najboljših 10 Marko Rijavec
  1. Naj brano
    |
    Naj deljeno
Več