“Bulimija je začaran krog. Vsak dan sem si obljubljala, da bom nehala,” pripoveduje Anna, ki se je dolga leta borila s to motnjo hranjenjaSkoraj 15 let se je borila z bulimijo. Uspela jo je premagati, zdaj pomaga drugim. Je blogerka, piše knjige, predava in ima YouTube kanal z nasveti. Poljakinja Anna Guszczyńska Aletei razkriva, kako je bilo videti njeno spopadanje z boleznijo.
Preberite še:
Na pomoč! Kako preprečiti tolaženje s hrano?
Kako se je bulimija začela pri vas?
Začelo se je z dieto. Večinoma se tako začenja. Odraščala sem v družini, v kateri so vse ženske hujšale. V zavesti sem imela tak model družine, vzgoje, da mi je bilo pri določeni starosti, ko sem odraščala, popolnoma jasno, da bom na dieti. Mislila sem, da se tako živi. Mama in teta sta mi ponavljali, naj pazim na to, kaj jem, nista pa mi pojasnili, kaj je v tem slabega. Že v vrtcu sem se ocenjevala. Videla sem se kot debelo.
Ko sem bila stara štiri leta in sem sedela na preprogi v vrtcu, sem pogosto dvigovala majico in opazovala, kako debel trebuh imam. Tudi oče je mamo pogosto opozarjal na to, kaj jé. Ko sem bila stara 12 let, sem začela z dieto. Nihče v družini tega ni komentiral.
Preberite še:
Uporaba antidepresivov med srednješolkami se je skoraj podvojila
Vam je bilo hujšanje všeč?
Zame je bila to norma. V družinskem krogu so me naučili, da se je treba boriti s svojim apetitom. Niti sanjalo se mi ni, kaj pomeni prehranjevati se zdravo. O takih temah doma nismo govorili. Ponavadi sem jedla to, kar sem našla doma v hladilniku. Nismo kuhali.
Lakoto sem tešila s sladkarijami. Sendviči niso zadostovali. Začela sem pridobivati na teži in pomislila sem, da je čas, da nekaj storim. Ni šlo za to, da mi je bilo hujšanje všeč. To je bila muka, toda po drugi strani sem videla, da mama in teta govorita resnico ter da moram biti glede hrane previdna. Po lastni izbiri sem bila podhranjena. Toda vse to v celoti vidim šele sedaj. Prej tega nisem bila sposobna dojeti.
Preberite še:
Je to najbolj univerzalen recept, da se boste prehranjevali zdravo?
Ali je bilo v vašem primeru bulimijo lahko diagnosticirati? Kdaj ste dosegli točko, ko ste se začeli spraševati, ali se z vami kljub vsemu ne dogaja nekaj slabega?
Ne glede na to, čemu bi se odpovedala, bi se vseeno zredila. Bila sem tako obupana, da sem nehala jesti vse.
Ko sem šla v srednjo šolo, sem imela 15 let, želela sem narediti dober vtis. Nehala sem jesti. Moj metabolizem se je ustavil. Vnašala sem vedno manj kalorij. Spominjam se, da sem na koncu zaužila le 72 kalorij dnevno. Ponavadi je bila to le rezina suhega kruha. Uživala sem celo mleko z 0 odstotki mlečne maščobe, ki sem ga dodajala kavi.
Takrat so se začeli trenutki prenajedanja. Toda to sem želela kompenzirati. Mislila sem si, da nisem hujšala zato, da bom zdaj lahko toliko jedla. Na silo sem bruhala. Bila sem srečna, da sem odkrila čudovit način, gotovo rešitev. Drugi bodo na dietah, jaz pa bom jedla vse in se vseeno ne bom zredila. Izkazalo se je, da gre za katastrofalno mišljenje. Hotela sem jesti vedno več. Nisem se mogla učiti, ujela sem se v začaran krog prenajedanja. Odločila sem se, da bom nehala, toda hitro sem opazila, da tega nisem sposobna storiti. Spoznala sem, da imam problem.
Preberite še:
Kako pomagati najstnici, ki je vse bolj anoreksična
Ste komu povedali, s čim se spopadate, ali ste si skušali pomagati sami?
Nisem imela take refleksije. Vse to se je preprosto dogajalo. Starši so opazili problem in me začeli pošiljati k psihologu. Upirala sem se. Z njimi sem bila v slabih odnosih. Mislila sem, da bom nehala, ko bom shujšala. Nisem razumela tega mehanizma in vzrokov za to, da se mečem na hrano. Cilj je bila vitka postava. Obiski pri drugih psihologih niso prinesli nobenega rezultata. Opravila sem maturo, odselila sem se od doma in se sprijaznila s tem, da bo moje življenje takšno.
Preberite še:
Zanke odvisnosti. Se jih lahko rešimo brez pomoči drugih?
Kaj je bilo za vas najhujše pri tej zasvojenosti? Ste se večkrat odločili, da morate prenehati?
Bulimija je začaran krog. Vsak dan sem si obljubljala, da bom nehala. Hujšala sem in se redila. Bila sem zatečena. Vsak dan sem zjutraj vstala in si ponavljala, da bo danes drugače. Na žalost. Noben alkoholik ne vstane z mislijo: “Super, danes se bom znova napil.” Prej razmišlja o tem, koliko denarja je spet porabil v baru, o mačku. Ponavlja si, da bo nehal. Toda ne neha. Počne enako.
Do 30. leta nisem končala študija, nisem si ustvarila nobene kariere. Uničila sem veliko odnosov in zvez. Nisem mogla nehati. Eno izmed deklet mi je pisalo, da ji je vsakič, ko je bruhala, srce začelo močno razbijati. Vedno je imela pri sebi pismo za svojo hčerko. Želela je biti pripravljena in v taki obliki pustiti svoji hčerki nekaj toplih besed. Pomembno ji je bilo, da bi hčerka vedela, da jo ima rada in da ni kriva za njeno smrt. Na eni strani je tvoje življenje, družina, odnosi, na drugi pa zasvojenost.
Preberite še:
Pot iz pekla zasvojenosti kažejo tisti, ki jo poznajo iz prve roke
Ali je sploh mogoče pomagati osebi, ki se spopada z bulimijo? Ali za to obstaja kakšen konkreten recept?
Osebo moramo opozoriti, da ne more še naprej vztrajati z dieto in da ne sme omejevati kalorij. Jesti mora normalno. Prepričanje, da je 1500 kcal na dan dovolj, je napačno. Spremeniti je treba svoj odnos s tem glasom zasvojenosti. To ni izbira, je prisila, ki izvira iz ideje. Nobena ideja te ne more prisiliti, da to slabo navado nadaljuješ. Prav to učim dekleta na vajah iz mentorstva. Ideje ne izvirajo iz tebe, predlaga jih zasvojenost. Plazilski možgani nas ne morejo prisiliti, da gremo do hladilnika.
Preberite še:
Resnica o tem, zakaj nimate dovolj energije za telovadbo
Ali si lahko pomagamo sami, ali je vseeno potrebna pomoč specialista?
Sprememba perspektive nekaj pomeni. Pomembna je tudi izbira prave poti in zavedanje, da nam te vztrajne misli ne morejo škoditi. Če ustaljenim idejam nehamo pripisovati tako velik pomen, lahko opazimo, da sicer obstajajo, toda se razblinijo. Nobena ideja ne traja večno – tudi to učim dekleta na vajah.
Ste se kdaj vprašali, ali ste za bulimijo zboleli z razlogom? Zdaj pišete knjige, predavate, drugim pomagate v boju z bulimijo, pišete blog, delite nasvete na YouTube kanalu in v intervjujih … Sami ste se spopadali s to zasvojenostjo, torej to, o čemer govorite, ni nobena abstrakcija.
Nikomur ne želim bulimije. Bila je del mojega življenja, toda ne bi je želela znova doživljati. Kljub temu me je odvisnost na nek način oblikovala. Svoje varovanke spodbujam k spremembi perspektive. Zagotovo, izgubila sem toliko let, denarja, življenja, prizadejala sem nepopravljivo škodo svojemu telesu.
Drugim ženskam razlagam, da se morajo bolj ceniti in ne gledati na preteklost kot na nekaj izgubljenega. Iz slabe izkušnje je vedno mogoče izvleči nekaj dobrega. Obžalovanje in objokovanje tega, kar se je zgodilo, nikakor ne pomaga.
Preberite še:
Duhovnik, ki se je uprl prenajedanju in 210 kilogramov zamenjal za zdravo življenje
O čem sanjate?
Sanjam, da bi bilo moje življenje takšno, kot je zdaj. Je idealno. Če ima življenje zame kakšen drug načrt, pa bi želela imeti pogum, da to sprejmem. Vsak dan prinese nekaj novega. Spustim krmilo in se pustim popeljati.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto.
Preberite še:
Emilia Clarke priznava: “Prizori spolnosti v Igri prestolov so me travmatizirali”
Preberite še:
Prišla sem domov, se zgrozila in začela besno sesati. Za vse sem sama!
Preberite še:
Če ste pred kratkim postali starši, prosite Boga za pomoč!
