Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!
Aleteia

Nameraval je na zabavo, pristal pa v cerkvi. Od takrat je vse drugače

Deli

Papež Frančišek praznuje 50 let duhovništva. Vedno prosi, naj molimo zanj. Kako tega ne bi storili še posebej na tako pomembno obletnico?

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj

Jorge Mario Bergoglio je mašniško posvečenje prejel 13. decembra leta 1969 v Cordobi v Argentini.

Nenavadna pot

Septembra 1953 je želel s svojimi prijatelji praznovati dan študentov, toda nekaj ga je prepričalo, naj se raje udeleži svete maše. Tam je naletel na duhovnika, ki ga ni srečal še nikoli, to srečanje pa je za vedno spremenilo njegovo življenje.

Ta duhovnik je bil Carlos Duarte. Zaradi globokega vtisa, ki ga je naredil na Bergoglia, se je ta takrat odločil, da bo pri Duarteju opravil sveto spoved. V tem pogovoru je odkril svoj klic v duhovništvo. “Pri tej spovedi se mi je zgodilo nekaj nenavadnega. Ne vem, kaj je bilo, toda spremenilo je moje življenje,” se spominja papež. Kmalu je vstopil v jezuitski red in leta 1969 postal duhovnik.

Izziv: Molimo zanj!

Papež Frančišek praznovanja tega jubileja očitno ni posebej načrtoval. Ker pa vedno prosi, naj molimo zanj, predlagamo, da vsaj danes (ali na primer vsak dan do njegovega rojstnega dne, ki bo 17. decembra) zanj zmolimo molitev, ki jo je zapisal sam Bergoglio, malo preden je postal duhovnik.

Želim verjeti v Boga Očeta, ki me ljubi kot svojega sina, in v Gospoda Jezusa, ki je v mojem življenju vžgal svojega Duha, da bi me nasmejal in me tako vodil v kraljestvo večnega življenja. Verjamem v Cerkev.

Verjamem, da me je v zgodovini, ki jo je prenovil ljubeč pogled Boga, in tistega pomladnega dne, 21. septembra [na južni polobli se takrat začne pomlad, op. ur.], vodil do srečanja in povabil, da bi mu sledil.

Verjamem v svojo bolečino, nerodovitno zaradi egoizma, v katerega se zatekam.

Verjamem v skopost svoje duše, ki bi požirala brez dajanja …, brez dajanja.

Verjamem, da so drugi dobri, da jih moram imeti rad brez strahu in jih nikoli ne smem izdati, ko iščem varnost zase.

Verjamem v življenje v veri.

Verjamem, da želim močno ljubiti.

Verjamem v vsakodnevno smrt, táko, ki žge, od katere bežim, toda ona se mi smeji in me vabi, naj jo sprejmem.

Verjamem v Božjo potrpežljivost, ki sprejema in je dobra kot poletna noč.

Verjamem, da je očka v nebesih, pri Gospodu.

Verjamem, da je tudi gospod Duarte tam in da prosi za moje duhovništvo.

Verjamem v Marijo, svojo mater, ki ljubi in me nikoli ne bo pustila samega.

In pričakujem vsakodnevna presenečenja, v katerih se bodo pokazali ljubezen, moč, izdajstvo in greh, ki me bodo spremljali vse do končnega srečanja s tistim čudovitim obličjem, za katerega ne vem, kakšno je, in od katerega neprestano bežim, a ga želim spoznati in ljubiti.

Amen.

 

Oglejte si nekaj njegovih prisrčnih pripetljajev:

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.