Prlek Simon Ranfl prihaja iz družine zdravnikov in gasilcev. In tudi on je – oboje. Obožuje šport. Tako z vidika dejavne udeležbe kot tudi v vlogi navijača. To strast je večkrat združil s potovalno žilico. Lani se je, oplemeniten z bogatimi izkušnjami, vrnil iz Zambije, kjer je sodeloval na humanitarno-medicinski odpravi. Pomoč drugim je vtkana v Simonov DNK.
Preberite še:
Še en zdravnik, ki dokazuje, da je tudi v krutem sistemu mogoče biti človek
O čem danes v Sloveniji sanja 27-letni zdravnik?
Najprej seveda o tem, da bo dobil specializacijo, ki si jo želi, in stabilno pogodbo, da bo lahko začel normalno delati. Ko je ta osnova postavljena, pa lahko začneš seveda sanjariti o svoji hiši, novih potovanjih, novih lastnih projektih, morda ustvarjanju družine, torej o aktivni zapolnitvi časa, da ne boš preveč razmišljal le o poklicu.
Seveda se moraš kot specializant učiti, sedeti za knjigami, ampak to v bistvu spada v tvojo službo. Sem pa zagovornik tega, da moraš na vseh področjih, ki se jih lotevaš, vložiti vso energijo, ki jo v tistem trenutku premoreš, in gojiti najvišje ambicije. Od vseh rekov se mi je v spomin najbolj vtisnil tisti, ki ga je prebrala razredničarka na valeti: “Vedno ciljaj na luno, ker če zgrešiš, še vedno prideš med zvezde!”
Preberite še:
Zdravniki so ji večkrat rekli, naj splavi, ona pa jih je zavrnila
Gre za poklic, ki je “več” kot poklic, vplivate na življenje in usode ljudi. Sebe dojemate skozi tako prizmo?
Se strinjam, da s svojimi odločitvami kot zdravnik vplivaš na življenje in kakovost življenja ljudi, a sebe ne dojemam ravno kot nekaj “več”. Dejstvo je, da že od nekdaj velja, da je to cenjen poklic, za naše razmere solidno plačan, a tudi jaz ne bi mogel v službo, če mi avtomehanik (ali brat) občasno ne bi popravil avta, če nekdo ne bi spekel kruha, da bi ga jedli.
Pisano življenje Simona Ranfla v fotografijah:
Družba ti pa seveda daje vtis, da si nekaj “več”, ampak zaradi tega ti ne sme rasti “špeh”. Ko nisem v uniformi in sem med prijatelji in sosedi, sem samo Simon in ne gospod doktor. ☺ Mimogrede, lahko se pohvalim, da sem 14. vaščan Moškanjcev, ki je končal medicinsko fakulteto, kar je za vas z manj kot 700 prebivalci kar impresiven podatek.
Preberite še:
Dejanja, ne le besede. Janez na leto 1450 ur dela za druge
Lani ste tri mesece preživeli na medicinski odpravi v Zambiji, kjer ste pomagala tamkajšnjim prebivalcem. Kaj vas je naučila o sebi, Slovencih, svetu?
Zahtevno vprašanje. Najprej bi lahko rekel, da bi takoj šel nazaj, ker tam ne vem, ali poznajo stres, tempo življenja je precej bolj počasen kot naš. Dejansko se pa naučiš ceniti to, kar imaš doma – od vseh materialnih dobrin do napredne miselnosti. Življenje tam si predstavljam kot pri nas nekje pred 40 leti, z nekimi dodatki modernosti, kot je na primer prenosni telefon. Da manj kot kilometer stran od glavne ceste ljudje živijo brez elektrike in tekoče vode, je za nas nepredstavljivo.
Še vedno menim, da je Slovenija in smo Slovenci nekaj posebnega. Poleg izjemne narave smo delaven in marljiv narod – kljub vsem zdraham političnega vrha – imamo vse. Čeprav se mnogokrat ne strinjam s kakimi odločitvami, je za človeka dobro poskrbljeno – od zdravstva, šolstva, sociale. V Zambiji zdaj poskušajo, da bi čim več otrok naredilo osnovno šolo. Če si predstavljate, da nekateri hodijo tudi več kot 24 ur, da bi prišli do zdravnika, postane jasno, da vsi otroci nimajo dostopa do šol.
Še ena taka gasilska primerjava – tam je za veliko območje, kjer živi 270.000 ljudi, za požarno varnost skrbela ena gasilska brigada z dvema voziloma. Na tem območju sta bila le dva delujoča hidranta, kjer so gasilci lahko polnili vodo. Povsod je lepo, vsepovsod so neki čari, a doma, v Sloveniji (v Moškanjcih ☺) je najlepše.
Omeniti moram še, da se letno vsaj deset ekip slovenskih medicincev in ljudi iz drugih zdravstvenih strok odpravlja na odprave v Afriko (Zambija, Kenija, Madagaskar in Uganda), kjer tri mesece po svojih najboljših močeh pomagajo lokalnemu prebivalstvu.
Preberite še:
Od ljudi, ki jih srečata v misijonih, se učita, da je treba pomagati nam, Zahodnjakom
Katerega odziva bolnikov ste bili najbolj veseli in zakaj?
Tu ni neke skrivnosti – vsak pacient, ki mu pomagaš in je pozneje boljši, z več volje in energije, je zate uspeh. Na žalost pa njihovim povratnim informacijam nisem mogel dosledno slediti. Še najbolj pristni so bili odzivi, ko smo komu podarili zanj primerna očala, da je spet lahko bral.
Preberite še:
Bil je v hišnem priporu, bežal pred ognjeno reko, a se je kot Lisjak vselej izvil
V prostem času ste gasilec. Tako kot je zdravnik več kot poklic, bi lahko dejali, da je gasilstvo več kot konjiček. Kaj vas je pripeljalo do sklepa, da ste z gasilstvom zasvojeni, kot ste zapisali na svojem blogu?
Gasilstvo je način življenja, ko se temu podrediš, se moraš zavedati, da ti lahko zvoni alarm kadarkoli, v kakršnihkoli razmerah, in če si “zasvojen”, potem ne razmišljaš in samo greš. Včasih rad izlijem svoje misli na papir in občasno tudi kaj delim z drugimi. Moram priznati, da je blog imel veliko večji odziv od pričakovanj.
Ta primerjava oziroma izjava je prišla predvsem iz povezovanja znanja in razmer z obeh področij – kot zdravnik nekaj veš o odvisnostih, kot gasilec pa veš, kaj ti požene kri po žilah. Kot odvisnik potrebuje svoj “fiks”, tudi gasilec včasih hrepeni po tem, da bi zazvonil alarm. Seveda pa ne v smislu, da bi sam kaj povzročil, da bi potem morali posredovati. ☺
Ob tem pa še moram dodati, da so praktično vsi domači, prijatelji in prijateljice gasilci in tako večkrat izkoristimo gasilstvo kot izgovor za druženje. Lahko se pohvalim, da smo letos v Moškanjcih imeli dve ekipi članov A in dve ekipi članic A (od teh se je ena uvrstila na državno tekmovanje – čestitam, dekleta!). To pomeni, da je to bilo pri gasilskem domu na vajah in druženjih vsaj 36 mladih. Ni lepšega, to je magnet, ki te kar vleče v gasilski dom.
Preberite še:
Prostovoljna gasilka: “Ko zapiska pozivnik, pustiš vse in greš”
Ste velikokrat združili znanje in izkušnje z obeh področij?
Za zdaj mi na srečo v tem smislu še ni bilo treba posredovati. Smo se pa gasilci pridružili sistemu prvih posredovalcev, kar pomeni, da posredujemo ob hudih zdravstvenih težavah, če ekip NMP (nujna medicinska pomoč, op. a.) v doglednem času ni na voljo. Prav tako za laike v domači vasi (občini) ter gasilce v naši zvezi in tudi sosednjih predavam osnove prve pomoči, kot so temeljni postopki oživljanja in druga osnovna reševanja življenje ogrožajočih situacij, da bi obdržali človeka, kolikor je mogoče, stabilnega do prihoda ekipe NMP.
V letošnjem letu smo imeli že 15 intervencij, kar je za naše društvo zelo veliko. Predstavljam si, da je za gasilce lažje, ko vedo, da če se komu po nesreči kaj pripeti, je z njimi nekdo, ki zna ukrepati v takih situacijah. Vsaj podzavestno so bolj mirni.
Preberite še:
Koliko dajati za dobrodelne namene? “Da malo zaboli”
V zadnjem mesecu leta je dobrodelnost še posebej poudarjena. Jo Slovenci preveč dojemamo kot darovanje denarja? Česa si podarjamo premalo?
Dejstvo je, da je Slovenijo, tako kot večino razvitega sveta, zajela amerikanizacija s temi vsemi haloweeni in črnimi petki ter podobnimi stvarmi. Tudi Božiček je pogruntavščina Coca-Cole, dedek Mraz pa komunistični odgovor na to. Darovanje denarja oziroma materialnih sredstev je za otroke lahko primerna motivacija za trud in lepo obnašanje.
Prav se mi zdi, da se v tem prazničnem času spomnimo na bližje, da v tem hudem tempu življenja nekateri najdejo vsaj čez praznike čas za druženje. Mislim, da si poklonimo premalo časa, ki ga potem nesmiselno zapravljamo na telefonih, računalnikih in podobnih napravah. No, priznam, tudi jaz sem tak. ☺
Preberite še:
Prišla sem domov, se zgrozila in začela besno sesati. Za vse sem sama!
Preberite še:
Malo poznano dejstvo o življenju Marie Fredriksson iz Roxette
Preberite še:
Dekle, ki je premagalo bulimijo: “Ko sem imela štiri leta, sem že gledala, kako debel trebuh imam”
