Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!

Aleteia

10 nasvetov, kako dobro uporabiti čas

LAZY
Lia Koltyrina - Shutterstock
Deli

10 nasvetov o tem, kako izkoristiti čas, a brez stresa in tiranije nujnega ter v skrbi za to, kar ima večno težo

Postanite gospodarji svojega časa. Kako? Berite dalje!

 

Dar in odgovornost

Vsak trenutek življenja mi je podarjen, je izraz Božje ljubezni in naklonjenosti, saj me v svoji dobroti Bog ohranja v bivanju. Tako nisem “lastnik” svojega časa, ampak najemnik, poklican, da v vsakem trenutku storim to, k čemur sem poklican. Čas je resda mogoče dobro uporabiti ali ga zapraviti, vendar pregovor “čas je denar” ne velja, saj časa ne morem nadomestiti z novim ali ga množiti.

Na izbiro imam posestniški, trgovski odnos do časa, v katerem hočem napraviti lastno korist, dobiček, kar me lahko vodi v naglico, vznemirjenje in aktivizem, ali pa hvaležno sprejemanje časa kot daru, ki ga sprejmem kot dobrino, ki jo hočemo posvetiti Bogu in drugim, v miru, potrpežljivosti, notranji harmoniji, pa tudi odgovornosti. “Vse moje življenje mora postati dar, izraz Božje ljubezni in nežnosti do ljudi,” pravi Robert Sarah.

Intenzivnost sedanjega trenutka

Ko se nečesa lotim, sem z vsem srcem pri stvari. Opravljam stvari drugo za drugo, osredotočim se na vsako dejavnost posebej, občutim (z vsemi čuti) to, kar delam. Sv. Jožefmarija Escrivà je za ohranjanje notranjega miru svetoval: “Delaj, kar moraš, in bodi pri tem, kar delaš.” Najpomembnejša stvar v življenju je v vsakem trenutku tista, ki jo pravkar opravljam.

Redko smo zares odprti za sedanji trenutek, predvsem se ukvarjamo z bližnjo ali daljno preteklostjo ali prihodnostjo. Ključe svojega stanovanja denimo vzamem iz žepa že, ko nisem še niti v dvigalu; o svojem včerajšnjem sporu s sosedom premišljujem v trenutku, ko mi sodelavec govori o svojih težavah …

V življenju ni težko prenašati sedanjega trenutka, marveč premišljevanje o preteklosti, pomešano z obžalovanjem, ter neutemeljene, napihnjene strahove o prihodnosti. Izroči preteklost Božjemu usmiljenju in prihodnost Božji previdnosti, so govorili mnogi svetniki. Tudi sebi moram odpustiti svoje pretekle napake (nemarnost in lenobnost ali pa pretirano dejavnost) in začenjati znova.

Upor tiraniji nujnega

Marsikaj, kar se mi v kakem trenutku zdi nujno – ali pa mi drugi pričarajo tak vtis –, v resnici ni. Treba je torej ločevati, za kaj je zdaj pravi trenutek v mojem življenju, med nujnim in nenujnim, pa tudi med pomembnim in nepomembnim. “Bolje je opraviti pravo delo kot delati,” pravi Peter Drucker.

Pogosto se imam za nenadomestljivega in mislim, da edino le sam znam kaj dobro narediti. Sebe in svojega dela ne smem jemati preresno – to je eden glavnih nasvetov za dobro uporabo časa.

Načrtovanje

Če svoje delo dobro načrtujem (po možnosti pisno), mi to pomaga, da bolje vem, kam sploh grem, me to spodbuja pri delovanju, mi omogoča presojanje rezultatov in imeti pogled na celoto. Z dobrim načrtovanjem si pogosto prihranim čas.

Večplastnost doživljanja

Dogodke in ljudi, ki so z njimi povezani, lahko doživljam zelo površno. Z nekom se lahko srečam, pravi Pascal Ide, na različne načine: v svojih čustvih (“všeč mi je”), v razumu (“zanimivo je, kar pravi”), v volji (“njegove besede mi pomagajo naprej”), ali pa v srcu, ki ga ne razumemo kot čustvenost, marveč kot središče svoje osebe, v katerem se zbirajo različne zmožnosti in iz katere izvirajo moje odločitve. V tem primeru se odprem vsemu človeku, ne le denimo njegovim čustvom ali razumu. Danes upravičeno iščemo intenziven odnos, vendar je ta intenzivnost pogosto le čustvena in se ne dotakne srca.

Tudi čas lahko sprejmem na različnih ravneh, pravi Ide. Če je čas le zaporedje trenutkov, ki jih skušam najbolje izkoristiti tako, da množim kratkotrajna zadovoljstva, je to prazen čas acedie, duhovne žalosti, zaradi katere gledam na vsako zahtevnost z odporom.

book
LOGVINYUK YULIIA|Shutterstock

Molitev

Bogu pustim prvo mesto v svojem življenju – tudi tako, da nekaj časa podarim samo njemu. Če molim pol ure dnevno, je to približno dva odstotka časa v 24 urah. Se mi to zdi preveč? “Kako si lahko domišljam, da je naše življenje podarjeno drugim, posvečeno našim odgovornostim, če mi ne uspe iztrgati nekaj trenutkov svojega časa in ga podariti Stvarniku?” pravi Sarah. Podobno kot je za dober odnos potrebno, da sem z drugim in mu posvetim svoj čas, velja to tudi za odnos z Bogom.

Stop

Ko začutim, da me obveznosti presegajo, se lahko za nekaj časa ustavim in začnem delati kaj, kar nima z mojim delom nobene povezave. 30-letni Tomaž pripoveduje, kako se je pozno vračal iz službe in si celo prinašal delo domov. “Takrat sem izgubljal na vseh področjih: nisem imel več časa za otroke, za molitev, še zlasti pa sem bil nervozen in telesno izčrpan. Odtlej skušam čas uporabljati glede na prednostni seznam.”

Če sem napet, je to zagotovo trenutek, ko se je treba ustaviti. Vsak dan, vsak teden, vsako leto si moram vzeti nekaj prostega časa. Sledimo Božji modrosti, ki je človeku podarila nedeljo! Pravijo, da smo spočiti takrat, ko se nam vrne volja do življenja in dela, ko dobivamo nove zamisli, ko ob poti opazimo rože ali zaslišimo ptičje petje.

Pustim se zmotiti

Dopustim, da me drugi “zmotijo”, potrkajo na moja vrata, me pokličejo, me kaj poprosijo, ali pa povabijo na kavo ali sprehod – in s tem spremenijo moje načrte. Zato si v svoj dnevni načrt vštejem kaj “rezerve”. Tako si v življenju omogočim več spontanosti.

Misel na smrt

Nasvet utegne presenetiti. Toda če pogosto mislim na smrt, kot o njej govori vera, torej kot o prehodu v večno srečo, s prave razdalje ovrednotim to, kar delam v tem trenutku, opravki, ki se mi zdijo neznansko nujni, in skrbi, ki jih imamo za zelo resne, pa v tej luči izgubijo pretirano težo. Ko sprejmemo končnost, pravi Vincent Laupies, nam to pomaga najti pravi bivanjski položaj, iz katerega izvirata rodovitnost in življenje. Če pa bežimo pred smrtjo, hočemo obvladovati čas in biti za vsako ceno učinkoviti, nas to v resnici ubija.

Vietnamski škof in kardinal Van Thuan je zapisal: “Kolikokrat se bodo, če bom čakal na pravi trenutek, da bom napravil nekaj zares velikega, zares pojavile takšne priložnosti? Nekaj se bo zagotovo zgodilo: smrt. Treba je izkoristiti priložnosti, ki se vsak dan kažejo, za to, da najbolj običajne stvari storimo na izreden način.”

Kaj ostane?

Ali ni ključno vprašanje pri delu naslednje: Ali ima to, kar delam, možnost, da traja vso večnost? In pa: S kakšno notranjo naravnostjo opravljam stvari? “Edino ljubezen šteje,” je ob koncu življenja rekla sv. mala Terezija, sv. Tomaž Akvinski pa pravi, da je vsako dejanje ljubezni vredno večnega življenja. Delati majhne stvari s posebno nežnostjo …

 

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 45.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.