Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!
Aleteia

“Župnik, vi postavljate pretežka vprašanja”

Teenagers praying
Philippe Lissac / Godong
Deli

Zakaj se pred težkimi vprašanji tako radi skrijemo ali zbežimo?

Ravno ko pišem tele vrstice, se je po skoraj mesecu dni na nebu prikazalo sonce. In čeprav je skozi temne oblake svetilo samo nekaj sekund, je ta drobna malenkost spremenila dan. Nekaj takega se vsake toliko zgodi tudi v našem življenju, nekaj posveti vanj, nekaj drobnega kakor šibek žarek svetlobe skozi težke oblake, tako si predstavljam, da se je zgodilo Mariji (Lk 1,26-38).

Vendar ta žarek – tako v njenem kot tudi v našem pojmovanju – razumemo nekoliko drugače kot svetlobo, kakor stiska se nam zazdi, kot obremenitev, zahtevnost. Kot vprašanje, bi rekel, čeprav ne zveni vedno kakor vprašanje: “Glej, spočela boš in rodila sina, ki mu daj ime Jezus” (Lk 1,31).

Kako se bo to zgodilo?

Kar tako, nenadoma je v hišo stopilo to Božje vprašanje, brez kakšnih posebnih napovedi, tudi Marija se ga je prestrašila (Lk 1,29), ker je to čisto človeško, da se vznemirimo pred novimi, neznanimi stvarmi, ki se nam zdijo pretežke, da bi jih lahko nosili: “Kako se bo to zgodilo?” (Lk 1,34).

Enako reagirajo tudi naši birmanci; ko jih postavljam v situacije, v dvome, v škripce, s katerimi se bodo v življenju prej ali slej soočili, mi rečejo: “Župnik, vi postavljate pretežka vprašanja.”

Beg, naš najljubši odgovor

Prav zato je človekov odgovor na težko realnost, ki jo težko naredijo ta težka vprašanja, vprašanja, ki od nas zahtevajo, da se opredelimo, da se odločimo, da nekaj tudi ukrenemo, zelo velikokrat povsem drugačen od tega, kar od nas ta vprašanja zahtevajo. Ponavadi se pred njimi skrijemo, zbežimo (1 Mz 3,10).

Eni v zaposlenost: zato tako radi polnimo svoje urnike z vsemi mogočimi dejavnostmi, prireditvami, zato imamo radi vsega preveč, čeprav vemo, da nam to škodi, nas utruja – ker je pač to zelo prikladen način, da se tem vprašanjem izognemo.

Drugi spet za svoj beg izberejo virtualnost, ne samo interneta, tudi pijačo, tudi zabavo, nekaj pač, kamor se lahko umaknejo in odmislijo težave. Bežijo v svet, ki ga ni, v iluzijo, kjer je vse lepo in prav, kjer dobiš svojo dozo pozornosti, kjer si lahko otrok in se ujčkaš z občutkom, da ti ni treba odrasti, tj. da ti ni treba odgovarjati na težka vprašanja, ki ti jih postavlja življenje.

Glas vpijočega

Da beg – preložitev teh vprašanj na pozneje – ni pravi odgovor, bomo dojeli šele tedaj, ko bomo razumeli, da težka vprašanja, provokacije, dvomi, na katere je treba odgovoriti, niso nič drugega kot glas vpijočega v puščavi (Mt 3,3), klic v življenje iz kraja smrti, trenutek, ko “Sveti Duh bo prišel nadte in te bo obsenčila moč Najvišjega; zato bo tudi Sveto, ki bo rojeno” iz te zoprne situacije, iz tega vprašanja, “Božji Sin” (Lk 1,35).

Tako prihaja Bog na svet. Kar je poanta božiča, ki ga čakamo, da pride Bog na svet, da pridejo bližina, odrešenje, mir v moje življenje. Ko odgovorim na vprašanja, ki mi jih On zastavlja samo zato, ker je nanje treba odgovoriti.

 

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 49. 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.