Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!
Aleteia

Kuhal je v dragih hotelih, zdaj pa vstaja ob štirih zjutraj, da pripravi izjemen meni

KUCHARZ
fot. Pomoc Kościołowi w Potrzebie
Deli

Tony ne bo prejel nobene Michelinove zvezdice, pa čeprav vsak dan premaguje izzive, vredne te nagrade …

Tony Pereira je star 51 let in je mednarodni kuharski mojster. Živi v Venezueli. Po tem, ko je končal številne prestižne kuharske akademije, je delal v nekaj hotelih s petimi zvezdicami v svoji domovini.

Meni za posebne goste

Delovni dan v hotelu se začne ob sedmi uri zjutraj, toda Tony vsak dan vstane že ob štirih. Ko mesto še spi, se usede na motor in se odpelje do župnije San Sebastian v kraju Maiquetía, v zvezni državi Vargas, nedaleč od prestolnice Caracas. V cerkvi poklekne pred Najsvetejšim in se zahvali za nov dan, ki se pravkar začenja.

Nato nadaljuje na cerkveno dvorišče, prižge star plinski štedilnik, vzame nekaj gromozanskih bakrenih ponev in tako dan za dnem, ne glede na vse, svoj čas pred začetkom redne službe posveča pripravi izjemnega menija za skupino zelo posebnih gostov.

KUCHARZ
fot. Pomoc Kościołowi w Potrzebie

Meni je res izjemen. Ne zaradi posebnih sestavin, temveč zato, ker je pripravljen z veliko mero ljubezni in dobrote. Predanost in angažiranost Tonyja in njegovih pomočnikov sta še toliko večji, če vemo, da so viški sestavin, čeprav nič kaj prefinjenih, v Venezueli, ki se utaplja v uboštvu in se spopada z neobvladljivo gospodarsko in družbeno krizo, zelo težko dostopni. Najti nepogrešljive sestavine predstavlja neverjeten izziv, toda šef kuhinje, Tony, dela vse, da bi zagotovil raznolik meni.

Edini topel obrok

Gostov je več kot 150, predvsem otroci in mladina. Vsak dan prihajajo v to improvizirano jedilnico na notranjem dvorišču župnije svetega Sebastijana na edini topel obrok dneva. Številni izmed njih ne bi zaužili nobene hrane, če ta kotiček ne bi obstajal.

Martin, neobičajno radosten duhovnik v srednjih letih, pri vratih pozdravlja otroke in starejše. Pred vstopom v jedilnico pozdravi majhnega fantka v modri srajci. To je enajstletni Felipe, deček s široko odprtimi očmi in svetlim nasmehom.

“Vsak dan pride sem z vrha hriba, na vozičku pa pelje svojega očeta. Potem se mora znova povzpeti na vrh. Ali si lahko predstavljate, kako naporno mora biti to za dečka njegovih let?”

“Banketi” za uboge

Vsak konec tedna Tony, pravi šef kuhinje, poleg običajnih obrokov pripravlja tudi “bankete”. Ne gre za svatbe ali zabave ob praznovanju prvega obhajila. Ne uporablja porcelanastih kompletov in kristalnih kozarcev. To so preprosta kosila v najrevnejših predmestjih prestolnice, namenjena predvsem otrokom, ki nanje prihajajo s plastičnimi posodami.

Tony nerad govori o tem, kaj dela; raje govori o tem, zakaj to počne. Vse izhaja iz tega, da v obrazu vsakega izmed teh otrok in starejših vidi obraz Kristusa. Na popolnoma belem predpasniku šefa kuhinje nosi preprost lesen križ, ki vse pojasni.

KUCHARZ
fot. Pomoc Kościołowi w Potrzebie

Tony je potrt, ko govori o situaciji v svoji državi. Ko se je izobraževal za šefa kuhinje, je sam delal kot cestni pometač, da je lahko financiral svoje izobraževanje. Prav tedaj je, kot priznava, prvič videl veliko ljudi v stiski in začutil, da mora nekaj glede tega ukreniti.

Majhno gorčično zrno

V treh letih, odkar pomaga pri vodenju župnijske kuhinje, je bil priča zelo ganljivim trenutkom, dogodkom, ki so zaznamovali njegovo življenje. Bil je priča veliki ljubezni, toda tudi velikemu trpljenju. Nekoč je na primer k njemu pristopil moški, da bi se pogovoril in se zahvalil za vse, kar je storil zanj in za njegove otroke. Ta ljudska kuhinja mu je predstavljala veliko uteho v strašnem obupu, ki so ga doživljali.

Tony je prepričan, da je kljub krizi in trpljenju, ki ga doživljajo Venezuelci, v državi še vedno veliko dobrih ljudi. Sebe ima za majhno gorčično zrno. Ko Tony popoldne konča službo, malce počiva, nato pa pripravi “mise en place” (kar pomeni priprava sestavin in delovne postaje za nadaljnje delo). Zapisuje, kaj je potrebno in kako do tega priti.

Zasluži si naziv MasterChef

Pozneje sede na svoj stari motor in se odpelje do pekarne, kjer – kot pravi – “žrtvuje” nekaj ur, da bi v zameno dobil 10 ali 15 hlebcev kruha. Tanko narezani bodo naslednjega dne zagotovili vsaj eno rezino vsakemu otroku. To je še ena, zelo pomembna “kaplja ljubezni”, kot pravi Tony, kruh je namreč tako drag, da si ga marsikdo ne more privoščiti.

Po dolgem dnevu se Tony na svojem odsluženem motorju vrne domov. Čeprav je ta star že deset let in potrebuje nekaj popravil, mu še vedno vsak dan služi. Preden se odpravi spat, Boga prosi za moč, da bo lahko naslednjega dne nadaljeval svoje delo in za to, da bi bil sposoben do zadnjega dne pomagati svojim bratom in sestram.

Tony ne bo prejel nobene Michelinove zvezdice, pa čeprav vsak dan premaguje izzive, vredne te nagrade. Verjetno tudi nikoli ne bo zmagal na kuharskem tekmovanju, toda ni dvoma, da si ta kuhar vsak dan zasluži naziv MasterChefa, življenju številnih ljudi namreč dodaja okus.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.