Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!
Aleteia

Zakaj se koncepta “priden otrok” in “vzgoja” med seboj ne podpirata?

DZIEWCZYNKA RYSUJE
Evgeny Hmur | Shutterstock
Deli

Danes je naše znanje o človeškem razvoju že tako bogato, da smo otroke zmožni opisati z bolj kompleksnimi in ustreznimi izrazi, kot so le “priden” in “poreden”

Lahko bi rekli, da sta ta izraza nekakšni relikviji preteklih obdobjih, ko je bilo običajno, da otroci ne posegajo v težka in problematična življenja staršev. A to so bili drugačni časi.

Priden otrok

Zaradi izraza “priden otrok” starši nič kaj bolje ne razumejo svojih najmlajših. Na vzajemno razmerje med staršem in otrokom ta izraz vpliva tako, da starš vidi le končni cilj, ki naj bi ga otrok dosegel. Ta končni cilj lahko pomeni, da otrok nikoli ne nagaja, ne potrebuje časa zase in nikoli ne izrazi svojega mnenja, ne kriči, se ne jezi in ne uničuje stvari.

Ne joče predolgo (ali bolje – sploh ne joče), ko se ureže ali se počuti razočarano, učenje pa mu gre vedno dobro od rok. Priden otrok je popolnoma prilagojen sistemu, zahtevam, našim pričakovanjem in idejam. Ko otroku rečemo “bodi priden”, s tem želimo reči “ne izražaj svojih potreb” in “ne bodi težaven”.

Otrokove potrebe

Ko sem izraz “priden otrok” izključila iz svojega slovarja, mi je postalo veliko lažje. Namesto tega sem prisvojila pogled, ki na različna in težko razumljiva vedenja otrok gleda kot na nerodna, šifrirana sporočila (o takšnih šifrah je že pred 30 leti pisal Thomas Gordon, avtor knjige Izobraževanje brez napak). Otroci nam svoje potrebe sporočajo na svoj način – torej brez orodij izražanja čustev in želja, ki jih imamo odrasli.

Za potrebe je značilno, da so prepoznane šele, ko so poimenovane. Zaradi besed, ki jih je zapisal Gordon, sem razvozlala, da tisti znameniti “sovražim te” iz otrokovih ust lahko pomeni tisoč različnih stvari, na primer “razočaran sem”, “jezen sem” ali “potrebujem pomoč, ki je od tebe ne prejemam”. In le starš, kot starejši in modrejši, lahko otroku pomaga ugotoviti, kaj zares želi povedati.

Besede se lahko dešifrirajo kot “Verjetno si se razjezil, ker si želel sestaviti to igračo in jo polomil” ali “Ali želiš, da te zdaj poslušam? Prej si želel mojo pozornost, jaz pa sem bila zaposlena z drugimi stvarmi in te nisem slišala.”

Ostati zvest samemu sebi

Ko nam otroci nasprotujejo in izražajo svoje mnenje, lahko ugotovimo, kaj nam želijo povedati, namesto da njihova dejanja reduciramo na kategoriji “priden” ali “poreden”. Ugotavljam, da se še nikoli ni zgodilo, da bi otrok nekaj storil iz čiste zlobe. Stvari pač počnejo, kakor vedo in znajo (oziroma ne znajo).

Naša vloga pa zahteva, da jim odpremo prostor, ki omogoča, da nam razkrijejo, kaj čutijo. V večini primerov že samo poslušanje otroka veliko spremeni. Lahko jim tudi povemo, kaj potrebujemo in želimo in na tak način pridemo do sporazuma.

Razmišljam tudi o sebi. Ali bi o sebi želela razmišljati kot o “pridni” osebi? Izjave bi potem zvenele kot: “Oh, kakšna pridna ženska!” Menim, da bi ta izraz služil kot nekakšen varnostni jopič. Kot modelček za božične piškote, ne pa merilo, po katerem sodimo človeka. Raje živim v svetu medosebnih odnosov med živimi ljudmi, ki si prizadevajo, da bi bili to, kar so, ker tako izžarevajo največjo lepoto.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.