Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!
Aleteia

Ali res moramo otroke prepričevati, da Božiček obstaja?

Santa Claus
Deli

Kot vsako leto pred božičem povsod najdemo lik Božička: po trgovinah, v reklamah, v pogovorih v vrtcu in šoli ter seveda v knjigah in risankah. Ali moramo res otrokom pustiti, da verjamejo v njegov obstoj?

Božič, kot vsi vemo, ni Božiček. Ta dokaj simpatičen lik postane malce problematičen, ko začne prikrivati resničnost božične skrivnosti. Krščanski starši si zato v zvezi z Božičkom postavljajo veliko vprašanj: kakšno mesto naj mu dajo v družini?

Na splošno bi rekli, da otroku nikoli ne smemo lagati. Velika razlika je med tem, da “igramo igro” in dovolimo, da otrok verjame neki legendi, in med tem, da se zapletemo v laži, ko otrok začne nekaj sumiti.

Povedano drugače, otrok lahko sam sebi pripoveduje ali si izmišlja zgodbice – npr. o Božičku ali namišljenem prijatelju ter rad o tem govori s starši, kot bi bilo resnično, a hkrati globoko v sebi ve, da gre za igro. Ko pa postavi neposredno vprašanje, ker bi rad vedel resnico, si zasluži pošten odgovor. V nasprotnem primeru bo v trenutku, ko bo resnico izvedel, pomislil  tudi na to, da so mu starši lagali in da jim ne more več zaupati.

Če mu bomo torej poskušali dokazati, da Božiček res obstaja, in bomo okrog njega zgradili cel kup laži, tvegamo, da bo otrok, ko bo spoznal resnico, z božičkom zavrgel še vse drugo: dete iz jasli in veselo oznanilo, ki nam ga ta prinaša. Če otroku z enakim žarom pripovedujemo tako o Božičku kot tudi o Jezusu, zakaj bi otrok, ko ne bo več verjel v enega, verjel v drugega?

Nikoli ne smemo pozabiti pravega smisla božiča

Naj bo Božiček še tako simpatičen in zabaven, ne sme zakriti ali zmanjšati božičnega sporočila. Nujno je torej, da otroški pogled usmerimo k jaslicam: božič se zgodi tam. Vse, kar ob božiču doživimo, vključno z darili, ima smisel samo v jaslicah in ob njih. Veselimo se zato, ker je Bog postal človek. Morebitna darila si izmenjamo zato, ker nas je poklical, da ljubimo drug drugega in je to znamenje naše vzajemne ljubezni in skrbi. To je treba otrokom vedno znova govoriti.

Naj to otroci zelo konkretno živijo medtem, ko pripravljajo darila za druge, ko gredo obiskat osamljeno osebo, da bi z njo podelili božično veselje, ko pišejo božične voščilnice, da bi voščili tistim, ki so daleč, ko izbirajo katero od svojih premnogih igrač, da bi jo poklonili revnim otrokom, ali pa ko se na božič in na Jezusov prihod tudi duhovno pripravljajo – z molitvijo.

Ne govorite torej na isti ravni o božičku in Jezusu

“Ukiniti Božička? Ni govora! S tem bi otrokom vzeli nekaj sanjskega, kar otroci potrebujejo,” ugovarjajo nekateri starši. Drugi dodajajo: “Če jim ne pustimo, da verjamejo v Božička, potem jih potisnemo na obrobje, saj o njem slišijo povsod, zlasti v šoli.”

Od nas kristjanov je odvisno, da stvari obrnemo tako, da bodo jaslice v središču vsega božičnega praznovanja. Kristjan ali ne, nihče ne more zanikati zgodovinskega dejstva Jezusovega rojstva niti prvotnega pomena jaslic.

Pomembno si je zapomniti, da o božičku nikdar ne govorimo na isti ravni kot o Jezusu. Kajti evangelij ni igra in ni “kot bi” obstajal. Kaj ni resnična zgodba Božje ljubezni za nas neskončno lepša od vseh legend?

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar. 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.