Tale naš Stol je ena hecna gora. Če se pripelješ iz ljubljanske smeri, se prej ali slej vprašaš, zakaj je nekdo nekoč to krtino … ta mačji hrbet … poimenoval Stol. Če se pripelješ po dolini, je odgovor na dlani. In jasen … Če je seveda vreme jasno in lepo!
In je tako tudi v življenju: da so ti stvari jasne ali pa nedoumljive. Odvisno pač, iz katere smeri se pripelješ, s katerega konca pogledaš, kaj že veš, česa ne, kaj želiš vedeti in videti, česa pa ne, kam si namenjen in kam sploh gledaš … če gledaš!
Preberite še:
Jaslice na Zaplazu, ki jih sedmo leto zapored postavljata prijatelja
In je tako tudi z Bogom!
Nekateri slišijo grmenje, drugi Božji glas. Nekateri vidijo golobčka, drugi Svetega Duha. Nekateri slikajo Boga kot strogega sodnika, proti kateremu se pregrešiš že v sanjah in narediš pet smrtnih grehov, še preden shodiš ali zjutraj vstaneš iz postelje, za druge spet je postarani hipi, ki ne le, da vse odpušča, temveč predvsem vse dopušča. Vse se da in vse se sme, na koncu pa nas itak vse čaka nekakšna nebeška nirvana!
Na Stol se da povzpeti z več strani: so označene, markirane poti in so divje bližnjice. Je strmó in naravnost navzgor, in je “okrog rit’ u varžat”, pot torej, po kateri se da s supergami, če že ne kar v petkah. Je nevarno in je varno, po pameti in brez nje … Vse šteje: samo, da prideš na vrh, kjer si pritisneš “štempelj”, zapišeš z utrujeno roko svoje ime v vpisno knjigo in za šankom spiješ planinski čaj! Nato pa se seveda varno vrneš v dolino!
Preberite še:
Kako so se srednjeveški menihi pripravljali na božič
Katera je torej prava pot?
In bi po tej logiki lahko rekli, da se tudi k Bogu da priti po več poteh … Pa ni res!
Jezus je rekel: “Jaz sem vrata.” Jezus je rekel: “Jaz sem pot. Nihče ne pride k Očetu, razen po meni!” In to malo skrči opcije! Se je pa treba vprašati: Kaj je smer in kaj je pot? In kje se pot začne? Ob vznožju ali na vrhu Stola? Hočem reči: k Očetu se da le po eni poti – po Sinu, Jezusu. Do Sina Jezusa pa jih je, če se mene vpraša, več.
Preberite še:
To videnje svete Favstine naj na božič ogreje naša srca
Včasih se je treba povzpeti na goro
So označene, markirane poti in so divje bližnjice, je strmó in naravnost navzgor in je “okrog rit’ u varžat”, pot, po kateri se da s supergami, če že ne v petkah. Je nevarno in je varno, po pameti in brez nje … Vse šteje! Samo, da prideš na vrh, kjer spoznaš, da si pritisnjen kot “štempelj” na Božji laket (Vp 8,6), da je tvoje ime zapisano v nebesih (Lk 10,20) in da ti bo za šankom s čajem postregel Starešina s kanagalilejske ohceti!
In da ni treba več v dolino. Včasih se je treba povzpeti na goro, da si bliže nebu in zvezdam, včasih pa se – po Božji volji – kakšna zvezda spusti v dolino, da se zdi, kot da te nebo hoče objeti!
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
Preberite še:
Trije recepti za najboljše božične piškote
Preberite še:
Ženske odvisnice od alkohola za svojo zasvojenost plačajo najvišjo ceno
Preberite še:
Nikoli ne uganete, kaj sem rekla besni gospe, ki se je z avtom skoraj zaletela vame
