Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!
Aleteia

Kako božič zdravi naša otrdela srca

christmas
Aaron Amat | Shutterstock
Deli

Vsi poznamo božična sporočila in vendar se jih moramo vedno znova naučiti

Božična sporočila so kakor čudež. Dobro jih poznamo, toda kljub temu nas vsako leto znova osupnejo, kot da jih dotlej ne bi še nikoli slišali. Božič na pomemben način kljubuje družbenim merilom in premišljevanje o Jezusu v jaslih lahko ozdravi naša srca na tistih področjih, kjer smo svetu dopustili, da nas je spremenil v trdosrčne ljudi.

Božič nas uči, da so otroci enako pomembni kot odrasli (če ne še bolj)

Rodnost je iz leta v leto manjša, vedno več je žensk, ki svoje reproduktivno obdobje končajo brez potomstva. Največji odstotek žensk brez otrok je med najvišje izobraženimi.

Bog pa nam za božič ni poslal junaka, kakršen je bil kralj David. Poslal nam je otroka – svojega edinega sina, utelešeno modrost. To dokazuje marsikaj, med drugim tudi to, kako pomembni so otroci. Bog je prihod svojega otroka napovedal na veličasten način: spremenil je podobo nočnega neba, iz daljnih dežel je privabil modre in sklical trumo angelov, da so se zbrali okoli bornih jasli.

Božič politiko postavi na pravo mesto

S politiko smo obdani z vseh strani in vsakdanje poročanje medijev nas navdaja s tesnobo. Zanašamo se, da bo politika rešila naše težave – od gospodarstva do izobraževanja, od zdravstvenega varstva do pravosodja.

Betlehemsko Dete pa je od vsega začetka močnejše od politike. Rimski popis prebivalstva, zaradi katerega so morali njegovi starši zapustiti dom tik pred njegovim rojstvom, ga je zgolj privedel tja, kjer je želel biti rojen. Ko je hudobni kralj Herod napadel njegovo družino, se je umaknil nasilju in pobegnil v Egipt. Politika je pomembna – toda Jezus je močnejši.

NATIVITY
Wellcome Collection gallery | CC BY 4.0

Bog podpira družino

Dandanes se poroča vedno manj parov in vedno več je takšnih, ki se jim otrok ne zdi potreben za izpolnitev medsebojnega odnosa. Leta 1988 sta se po vsem svetu le dva odrasla izmed petih strinjala, da brez otrok živita “prazno življenje”, leta 2010 se trije izmed petih s tem niso strinjali.

Toda zazrite se v jaslice in ne boste videli le para, ne boste videli le otroka, temveč družino. Božična zgodba nas spominja, da središče družbe ni posameznik, ampak družina. Bog ni zgolj prišel med ljudi, prišel je v družino, in ne kliče nas zgolj posamezno, kliče nas v družinah.

Bog je potrpežljiv

Ljudje si dandanes želimo vse in takoj. Zaradi vedno naprednejše tehnologije je naša sposobnost usmerjanja pozornosti vedno krajša. Raziskave kažejo, da odnehamo po dveh sekundah, če se nam video posnetek na spletni strani ne naloži v tistem trenutku. Nismo pripravljeni dolgo čakati. Želimo si hitrih odzivov in potrditev.

Bog pa ni takšen. Bog je mojster potrpežljivega čakanja. Obljubil je Odrešenika in ga tudi poslal – po tisočletju ali dveh – in poslal je novorojeno dete. Sledili so njegovo zorenje, javno služenje, njegovo vstajenje in vnebohod, njegova Beseda in Cerkev, za vse tiste, ki so premogli dovolj potrpljenja.

Potrpežljivosti pa nas uči že s tem, da je prišel kot otrok, saj je to skrivnost, ki zahteva potrpljenje, in čas, da jo lahko resnično cenimo, podobno kot njegova resnična navzočnost v tabernaklju obrodi neverjetne milosti vsem, ki so dovolj potrpežljivi, da jih poskušajo najti.

Bog izbira revščino

Pohlep je priljubljen. Ljudje imamo radi velika domovanja in velike avtomobile, dolgovi zaradi kreditnih kartic so vedno večji in ljudje na vrh seznama svojih želja postavljajo bogastvo, ki se jim zdi pomembnejše od ljudi, ki so jim blizu, pomembnejše od osebne rasti in zdravja. Dosti več denarja namenjamo igram na srečo, kot je recimo loterija, kakor ga darujemo v dobrodelne namene.

Bog pa nam v svojih jaslih v Betlehemu kaže v nasprotno smer. Rodi se v skromnosti in revščini, položen je v jasli, grejejo ga le plenice, v katere je povit, in topla sapa hlevske živine. Obiščejo ga pastirji, ki so takrat veljali za migrantske delavce. Bog je sin revnega tesarja in njegove mlade žene, po zemeljskih merilih dveh pozabljenih ljudi.

Božič je pravi čas, da spet pokleknemo ob jaslih in ga prosimo, naj nam posreduje svoja sporočila.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja AleteiePrevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič. 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.