V evangeliju po Luku izvemo številne podrobnosti o Jezusovem rojstvu. Zapisano je, recimo, kako je Marija prvorojenca povila in ga položila v jasli (Lk 2,7).
To podrobnost zlahka prezremo, saj so starši novorojencev svoje otroke vajeni povijati v plenice. Navada povijanja otroku vzbuja občutek ugodja, ga varuje pred mrazom, poleg tega pa preprečuje, da bi se nenadoma zbudil zaradi nehotenega trzanja ročic.
Preberite še:
Figure, ki v jaslicah ne smejo manjkati. Imate vse?
Razširjena navada
Povijanje novorojenčka je pravzaprav umetnost posebne vrste in če to storite pravilno, bo otrok “spal kot dojenček”.
Če gre za tako razširjeno navado, zakaj je torej sv. Luka to podrobnost vključil v svojo evangeljsko pripoved?
Eden izmed razlogov je tudi povezava z rojstvom kralja Salomona: “In v skrbeh so me v plenicah zredili” (Mdr 7,4). To je eno številnih odrešenjskih sporočil, ki se izpolnijo ob Jezusovem rojstvu.
Preberite še:
Ali veste, kje in kdaj so prvič obhajali polnočnico?
Povijanje kot namig na Jezusovo smrt
Omembo povijanja v plenice so mnogi učenjaki in svetniki pojasnjevali tudi kot simbolno povezavo in namig na Jezusovo smrt.
Sv. Gregor Nacijanški je to v 4. stoletju povezal v eni svojih pridig, rekoč: “Povit je bil v plenice – toda povoje groba je odložil, ko je vstal od smrti.” V zgodnji krščanski ikonografiji je to pogosto prikazano z Jezusom, ki je povit kakor mumija in celo postavljen pred temno votlino.
Poleg tega je judovski običaj veleval, da so jagnjeta, ki naj bi jih žrtvovali v templju, povezali, tako da so povili njihove noge. To znova potrjuje simboliko Jezusa, ki je bil kot Jagnje Božje žrtvovan za naše zveličanje.
Preberite še:
10 božičnih običajev iz Irske, ki jih lahko vključite v svoje praznovanje
Jezusov drugi prihod
Drugi svetniki so povijanje v plenice povezovali z Jezusovim drugim prihodom ob koncu časov. Sv. Ciril Jeruzalemski je v 4. stoletju v nagovoru, v katerem je izhajal iz knjige preroka Daniela, povedal takole:
Ko govorimo o adventu, s tem ne mislimo le na prvi Jezusov prihod, temveč tudi na drugega, dosti bolj veličastnega … Kajti pri našem Gospodu Jezusu Kristusu je večina stvari dvojna: dvojni rod; eden Božji, na začetku časov; in drugi, rod Device, ob koncu časov: Njegov dvojni prihod; prvi, neopažen, kot dežne kaplje na krznu; in drugi, vsem na očeh, ki ga še pričakujemo. Ob svojem prvem prihodu je bil povit v plenice in položen v jasli; ob drugem pa bo oblečen v svetlobo.
Preberite še:
5 nasvetov za doživetje pravega božiča
Ta ugotovitev sv. Cirila potrjuje dve duhovni misli adventnega časa: prvo, ki govori o Jezusovem rojstvu v Betlehemu, in drugo, ki govori o njegovem drugem prihodu ob koncu časov.
Simbolika, o kateri razmišljamo v tem prispevku, je le majhen izbor vsega, kar so svetniki in svetopisemski učenjaki videli v povijanju Jezusa v plenice, in upamo, da bo bralce v letošnjem božičnem času še spodbudila k premišljevanju.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
Kaj je predsednik Pahor položil na dušo Martinu Golobu
Preberite še:
Božični prazniki s sorodniki? Tukaj je nekaj nasvetov, da se izognemo konfliktom
Preberite še:
Ali veste, kje in kdaj so prvič obhajali polnočnico?
