Vprašanje bralke:
Adventni in božični prazniki so zame eden najlepših delov leta in se jih veselim. Po drugi strani pa čutim tudi strah pred njimi. Dogaja se mi namreč, da ob samem prazniku začutim stisko in tesnobo in kar naenkrat me oblije globoka žalost. Sprašujem se, zakaj se mi to dogaja, zakaj Bog dopusti, da ravno na najbolj svet praznik začutim tako globoko praznino.
Preberite še:
Vodič za ženske: kako si lahko poenostavite praznike
Odgovarja: Alojzij Cvikl, mariborski nadškof
Živimo v času, ko imamo ljudje na voljo neštete reči in nešteto priložnosti, da bi našli srečo. Kljub temu pa se sodobni človek pogosto srečuje z občutkom osamljenosti, nesmisla, z naveličanostjo, skratka z občutkom, da v tem, kar dela, ni sprejet, ni potrjen, zato je tolikokrat nezadovoljen sam s seboj.
Zdi se, da v sodobnem času še posebej trpimo zaradi krize odnosov. Čeprav jih ohranjamo, ostajajo vse prevečkrat zelo površinski. Tudi po naših družinah dostikrat manjka živih in pristnih odnosov. Zgradili smo si lepe in velike hiše, a v njih manjkata toplina in razumevanje. Zaradi takšnih težav so lahko za koga celo božični prazniki prežeti s tesnobo, čeprav so to dnevi, ko naj bi še posebej čutili toplino in ljubezen.
Preberite še:
10 nasvetov, kako se izogniti prepirom med prazniki
Božični prazniki so lepa priložnost, da v naše vsakdanje težave in stiske posije žarek Božje topline, ljubezni in dobrote. Božič nam namreč sporoča, da nam Bog Oče pošilja svojega Sina, da bi se on naselil v našo revščino, da bi ob njem bolj živo začutili moč in bližino Boga. Ta resnica nam je lahko v veliko oporo. Bog je luč, ki preganja temo in nas vodi v polnost življenja.
Ali to v resnici doživljamo, pa je v veliki meri odvisno od naše pripravljenosti sprejeti Božji dar in zaživeti polnejše duhovno življenje. Pri tem ne gre zgolj za fizično življenje, ampak za duhovno življenje, ki pomeni stopiti v hčerinski oziroma sinovski odnos z Bogom, kjer lahko najdem svoje pravo dostojanstvo, kjer se počutim ljubljenega in sprejetega in kjer lahko rastem kot otrok luči.
Preberite še:
Pomanjkanje med prazniki: “Občutek imam, da sem spet razočaral družino”
Kdor sprejme luč, sam postaja luč, postaja znamenje zbližanja Boga in človeka, znamenje Kristusa, ki deluje v konkretni zgodovini in konkretnih razmerah. Tesnoba in stiska kažeta, da nismo doživeli resnične bližine in miline Boga, zato ostajamo v sebi nepotešeni, doživljamo tesnobo in stisko.
Če verujemo, da se je Jezus rodil in se naselil med nami, potem se to pokaže tudi v našem življenju. Vera v učlovečenje Boga nam daje moč za življenje, za vztrajanje v dobrem in je trden temelj za naše zadovoljstvo in veselje.
Preberite še:
Molite ta psalm, da boste svoje srce pripravili na božič
Božič nam sporoča, da nam Bog sam prihaja naproti kot človeški otrok. Naredil je korak k človeku, da bi lahko vsak od nas, ne glede na starost, poklic ali položaj, stopil na pot za njim in postal deležen njegovih darov. Na to pot nas vabi novorojeno Božje Dete. Pot k jaslicam je zato pot, ki vodi k Bogu.
Božič je zato praznik velike izmenjave: Bog je privzel našo, človeško naravo, da bi vsak od nas lahko z njegovim učlovečenjem postal deležen neminljivega dostojanstva in bi mogel v vsej polnosti zaživeti in uresničiti svoje življenje.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 50.
Preberite še:
Trije recepti za najboljše božične piškote
Preberite še:
Ženske odvisnice od alkohola za svojo zasvojenost plačajo najvišjo ceno
Preberite še:
Nikoli ne uganete, kaj sem rekla besni gospe, ki se je z avtom skoraj zaletela vame
