Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!
Aleteia

15 poljubčkov za dober dan. Pogovor z mamo petnajstih otrok in … vdovo

ROSA PICH AGUILERA
Deli

200 nohtov urejenih v pol ure, 240 litrov mleka in 96 rolic toaletnega papirja na mesec – to je običajno življenje družine Postigo-Pich

V njihovi družini ima vsak otrok svoje obveznosti – celo štiriletnik in petletnica obešata perilo. Družinski člani drug drugemu dajo vedeti, kaj bi lahko pri svojem vedenju še izboljšali; jedo skupaj pri okrogli mizi z vrtljivo sredino, ki omogoča lažje serviranje jedi. Taka rešitev je zelo praktična za družino s 15 otroki.

Rosa Pich-Aguilera je pri tako velikem številu obveznosti še vedno zaposlena za polovični delovni čas in ostaja družbeno aktivna. Svoje izkušnje, kako voditi to malo podjetje in kako sredi vsakdanjega vrveža ustvarjati jasen in vesel dom, avtorica deli v knjigi Kako biti srečen z 1, 2, 3 … otroki?.

Leta 2017 se je družinska situacija spremenila: umrl je Rosin mož – Chema. Postala je vdova s 15 otroki, večina izmed njih je še vedno hodila v šolo. Pred tem sta pokopala že tri otroke, dva izmed njih takoj po rojstvu.

Že z dvema otrokoma v družini je veliko dela. Kako organizirati vsakdanje življenje v družini s petnajstimi?
Vzgoja je stvar, ki se jo je treba naučiti. Moramo se naučiti, kako biti mama in oče, kako mož in žena. Predvsem pa se moramo naučiti, kako črpati radost iz čudovitega življenja v družini. Ko se starši odločijo za otroka, bo ta otrok obstajal za vedno. Otroštvo mine zelo hitro in najlepše darilo za tvoje otroke so sorojenci. Če se počutimo izčrpani, se splača poiskati vzrok in skušati to odpraviti. Življenje v družini zagotavlja res odlično zabavo!

Obstaja mnenje, da otrokom iz velikih družin primanjkuje pozornosti staršev. Kako najti čas za pogovor z vsakim otrokom?
To ni res, vsak otrok je edinstven! In kot tak od nas vsak prejema pozornost, prilagojeno njegovim potrebam! Dojenčki se radi crkljajo; starejši otroci iščejo priložnost za pogovor, želijo biti slišani. Srce je organ, ki kaže neomejeno sposobnost ljubiti. Ko moje otroke kdo vpraša, ali jih imajo starši radi in ali se počutijo ljubljeni, odgovarjajo: “Seveda! Starši nas imajo vse zelo radi. Nikogar ne favorizirajo, ker vedo, da je seveda vsak drugačen. Eden izmed nas je iznajdljiv, drugi zelo priden pri učenju, tretji zabaven, spet drugi pogosto protestira … Toda drug drugemu pomagamo biti boljši ljudje in skrbeti za druge. Ker ravno to je tisto, kar prinaša srečo!”

V številnih družinah se bratje in sestre prepirajo, dom pa spominja na bojno polje. Kako lahko starši svojim otrokom pomagajo živeti v slogi?
Res je, da se včasih prikrade kaos. Družina je taka “neorganizirana organizacija”. Včasih lahko opazimo, kako med otroki drži, da ima rad, kdor se prereka. To še posebej velja za fante, ki se želijo prepričati, kdo je najmočnejši. Pozneje pa se v trenutku pobotajo in vse se vrne v ustaljene tire. Ko odrastejo, že vedo, da je bolje, da si med sorojenci ne ustvarijo sovražnikov.

Je treba dobro služiti, da bi lahko imeli veliko družino?
Naša družina je sposobna živeti v stanovanju, v eni sobi na primer spi šest otrok. Tam imajo dve postelji – ena je štiri-, druga pa dvonadstropna. Moji otroci so srečni in učijo se deliti. Mnenja o prostoru, kjer živimo, so lahko različna. Tukaj imate čudovite parke in gozdove. Soba služi le spanju. Zjutraj jo prezračimo in to, da imamo malo prostora, ne predstavlja problema. Otroci se učijo živeti na majhni površini in to ni ovira, da ne bi bili zelo srečni. Doma je veliko sreče in norosti.

Kaj vas je napeljalo k temu, da ste ustvarili tako veliko družino?
V treh letih po poroki so se nama rodili trije otroci. Dva izmed njih sva pokopala v razmiku štirih mesecev. Zdravniki so nama predlagali, da ne bi imela več otrok. Toda nihče se ne sme vmešavati v skupno življenje zakoncev. To je izključno najina odločitev. Niti ministri, znanci ali naši starši nimajo pravice odločati o tem, kar se dogaja v najini postelji. Vsak otrok je dar za vedno, ponavljam: za vedno. To je čudovito! Kako je mogoče, da se kdo s tem ne strinja? Sreča je osnovana na pomoči, na razdajanju. Ali je sploh kaj boljšega, kot da se v celoti posvetimo možu in otrokom?

Dovolite, da vas vprašam še o boleči temi. Leta 2017 ste izgubili moža. Kako je to spremenilo življenje družine?
Zdaj sem vdova s 15 otroki. Vsi se medsebojno podpiramo. Kakšna sreča je živeti, obdan s toliko otroki! V velikih družinah se veselje množi, skrbi pa delijo. Prelili smo mnogo solz, toda zdaj je čas, da pogledamo v prihodnost. Moji otroci si zaslužijo srečno otroštvo.

Ko se soočamo s tako bolečino, je to, kar nam pomaga, da se ne zlomimo, vera. Zato ljudje, ki nimajo vere, zapadejo v obup. Z vero je treba živeti. Doma vsakodnevno vsi skupaj molimo rožni venec. Včasih ne razumemo določenih stvari, takih kot je na primer smrt bližnjega, otroka ali moža. Tu na zemlji ne bomo vsega razumeli. Toda pozneje sledi večno življenje. Moramo se naučiti biti srečni tu na zemlji, kljub različnim vsakodnevnim težavam. V vsakem problemu moramo videti priložnost za rast!

Ali je mogoče, da na nek način “zapolnite” praznino, ki je ostala po smrti moža in očeta?
Oče ne živi in ne more ga nadomestiti najstarejši sin. Zdaj mi je pripadla vloga mame in očeta. Moram nežno ljubiti kot mati in zahtevati kot oče. Mislim, da sem, ko sem postala vdova, prejela posebno usmiljenje, ki mi omogoča združiti ti vlogi. Vsak izmed nas skuša skrbeti za našo družino in jo podpirati – jaz kot mati in moji otroci kot otroci.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.