Vincent van Gogh je precej manj poznan po svojih religioznih slikah kot pa po sončnicah, zvezdnatem nebu in neskončnih avtoportretih. Razlog ni v tem, da bi bile vse slike varno spravljene v vatikanski zbirki, čeprav to za eno velja.
Preberite še:
Slikarska umetnina redovnice razstavljena po pol tisočletja
Resnica je, da so ta redka dela kopije drugih del in zato niso deležna toliko pozornosti, kar je paradoks za globoko duhovnega človeka. V svoji mladosti je želel postati protestantski pastor, tako kot njegov oče in stari oče. Ko mu to ni uspelo, je svojega brata Thea vprašal: “Kako naj bom koristen na tem svetu in mu služim?”
Odgovor je našel v umetnosti. Ni jasno, zakaj je kopiral druge, namesto da bi s svojo religiozno vnemo sam ustvarjal na temo krščanstva. Pri tem ni šlo za prve poskuse slikanja na platno – ta dela je ustvaril šele proti koncu življenja, ko se je zdravil v psihiatrični bolnišnici. Ker mu je zmanjkovalo tematike za ustvarjanje, se je zatekel k priznanim mojstrom. Interpretacije Delacroixovih in Rembrandtovih del so edina resnično religiozna dela, ki jih je kdajkoli ustvaril.
Preberite še:
11 zanimivosti o Baziliki svetega Marka v Benetkah
Čudno je, da človek z neverjetnim virom domišljije ni uporabil svojega pristopa pri upodabljanju križanja, Marije z Jezusom, katerega drugega svetnika ali svetopisemske zgodbe, ki jo je poznal. Morda se je sam sebi zdel bolj nevreden kot nesposoben. Verjetno za to tudi ni bila kriva veja protestantizma, v kateri je bil vzgojen in je bila precej liberalna.
Religiozni kontekst njegovih del
Eno izmed njegovih zgodnejših del predstavlja izvirno religiozno temo. V prvotni obliki (1884) gre za žalostno podobo nizozemske reformirane župnijske cerkve. Eno leto pozneje je dodal še občestvo s posebej turobnimi žalnimi oblačili. Ker je prav takrat umrl njegov oče, je bilo to verjetno bolj odsev njegove žalosti kot kaj drugega. Nekdo, ki se spozna na istovetnost umetnin, je sliko leta 2002 ukradel, najdena pa je bila šele leta 2016 v sončnem Neaplju.
Preberite še:
3 umetniške stvaritve, ob katerih bi moral v adventu meditirati vsak kristjan
Van Gogha je posebej navduševal en vidik katoliške vere: navdušen je bil nad Marijo Magdaleno. Njen status padle ženske ga je zanimal, čeprav je ni nikoli naslikal. Še najbolj se je približal ovekovečenju Magdalene v prizoru v Les Saintes-Maries-de-la-Mer v južni Franciji.
Na sliki je obala s čolni – to je mesto, kjer se je po tamkajšnji legendi izkrcala Marija Magdalena, ko je prinesla krščanstvo v Francijo. Gre za religiozni kontekst, pa čeprav na Magdaleno namigne le posredno. Na njegovi sliki sobe v Arlesu je precej podrobnosti, a na steni ni nobenega križa ali kakršnegakoli religioznega umetniškega dela.
Preberite še:
Umetnik, ki pri svojem delu uporablja zelo nenavaden pripomoček – traktor!
Kavarniška terasa ponoči – predelava zadnje večerje?
Ko je bilo že videti, da so bile van Goghove edine religiozne slike le kopije, pa je v zadnjih letih zaokrožila teorija, da naj bi bila njegova Kavarniška terasa ponoči (1888) globoko simbolična predelava zadnje večerje. Na prvi pogled se nam to ne zdi, a okrog številnih miz je razvrščenih dvanajst gostov, sredi med njimi pa je trinajsta podoba, natakar z dolgimi lasmi, oblečen v dolgo belo oblačilo. Človeška senca na levi, ki morda simbolizira Juda Iškarijota, pravkar odhaja. Na oknu za stoječo figuro je celo oblikovan križ. Morda bi bilo potrebno pobliže pregledati tudi druga van Goghova dela, še posebej njegove sončnice.
Zdi se kot še ena za lase privlečena teorija zarote, dokler ne izvemo, da je prav v času, ko je van Gogh to slikal, svojemu bratu Theu pisal o tem delu in mu povedal, da ima “neverjetno potrebo po – naj uporabim besedo – religiji”.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.
Preberite še:
Božič: kič ali štala?
Preberite še:
Božični prazniki s sorodniki? Tukaj je nekaj nasvetov, da se izognemo konfliktom
Preberite še:
Ali veste, kje in kdaj so prvič obhajali polnočnico?
