V glasbeni zgodovini je malo ženskih imen, še toliko manj je takih, ki prihajajo iz samostanov. V srednjem veku izstopajo nekatera imena, predvsem Kassia in Hildegard von Bingen, zelo malo pa jih je dejansko zapustilo svoja glasbena dela. Ena takih je Lucrezia Orsina Vizzana, italijanska redovnica, ki je živela na prehodu med renesanso in barokom in je kot skladateljica pokazala velik dar.
Preberite še:
Pevka, skladateljica, inštrumentalistka, voditeljica. Slepota za Anjo ni ovira
Nauki glasbenega mojstra
Rodila se je v Bologni tamkajšnjemu plemiču Ludovicu Vizzani in njegovi ženi Elisabetti Bombacci 3. julija 1590. Kot osemletno deklico so jo po smrti matere sprejeli v samostan svete Kristine. Poleg skrbi in zaščite skupnosti ter tolažbe v veri je bila deležna tudi vzgoje v glasbeni umetnosti, saj je bila njena teta Camilla Bombacci članica kongregacije in organistka. Ob Camilli se je Lucrezia učila tudi od Ottavia Vernizzija, glasbenega mojstra (organista in skladatelja), ki je kljub strogim omejitvam tedanjega časa smel prihajati v samostan.
Preberite še:
Hči ne bi več igrala flavte, ampak klavir
Lucrezia je tam živela ravno v obdobju najstrožjega samostanskega reda, saj je v času reformacije Katoliška cerkev s tridentinskim koncilom poostrila pravila, da bi ohranila red za samostanskimi zidovi. Protireformacija je torej zavzeto omejevala javno delovanje redovnic, med to so šteli tudi glasbeno ustvarjanje.
Znana postala po mnogo letih
Po mnogo letih Lucrezijinega študija glasbe in skladanja se je Vernizzio odločil objaviti njena dela pod naslovom Componimenti musicali de motetti concertati a le piú voci, ki je edino danes znano glasbeno delo redovnice iz Bologne.
Preberite še:
Glasba s katoliškimi koreninami: Mozartov Ave Verum Corpus
Knjiga, ki je izšla v Benetkah leta 1623, je vključevala motete, sestavljene posebej za liturgična slavja, v katerih se časti Jezusovo podobo in zakramente. Njena dela so bila pod vplivom italijanskega skladatelja Claudia Monteverdija v prevladujočem stilu zgodnjega baroka.
Če pustimo ob strani veliko vrednost njenih glasbenih stvaritev, je Lucrezia kršila tedanja cerkvena pravila za redovnice, ki niso smele objavljati svojih del. To je sprožilo plaz cerkvenih vizitacij v samostanu, zato je prenehala z ustvarjanjem. Po njeni smrti, spomladi 1662, je šel njen glasbeni dar v pozabo. Preteči je moralo več stoletij, da so njene note znova zazvenele in našle svoj krog občudovalcev. Njena dela so bila znova odkrita in izdana konec dvajsetega stoletja.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katja Tušek.
Preberite še:
Se vam zdi, da se po neuspehu ne morete pobrati? Poslušajte p. Anselma Grüna
Preberite še:
Kako veste, da si nekdo želi z vami resne zveze?
Preberite še:
Najin otrok ves čas pozablja svoje stvari. Naj mu poveva, kar mu gre?
