Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!

Aleteia

Ko oče petih otrok ostane brez službe, je to daleč od udobja …

HOMEWORK
Shutterstock
Deli

Z ženo imava navado, da ob koncu leta narediva nekakšen obračun preteklega leta. Ne finančni, temveč celosten pregled dogodkov in spominov, kaj vse je zaznamovalo naše leto in kaj vse smo doživeli …

Skratka, leto na enem listu. Na ta način sva lahko bolj hvaležna za preteklo leto, hkrati pa je to priložnost za načrtovanje novega.

Kaj vse bo na letošnjem listu? Pri meni med drugim odhod iz udobne, zanesljive in varne službe v povsem nov svet, ki me je dodobra naučil, kaj pomeni vse graditi na novo. Novi ljudje, novo okolje, nove izkušnje … in grenko spoznanje, da je smer sicer bila prava, a postaja napačna.

Imeti ob sebi ljudi, ki so ti v oporo

Ko oče petih otrok, katerega žena se je v dobro kariere svojega moža odpovedala stalni službi, po pol leta ostane brez službe, je to izredno daleč od udobja, zanesljivosti in varnosti. Presneto zaguljeno je, ko se ti v letih, ko bi moral kipeti od življenjske ustvarjalnosti, zamajejo tla pod nogami.

Lepo je v takih trenutkih imeti ob sebi prijatelje, ki so šli do svojega uspeha po podobni poti in so ti v oporo. A vsaka zgodba ima svoj namen. Moja grenka izkušnja, ki se je zgodila ob zaključku šolskega leta, se je prevesila v čudovite družinske počitnice. Še nikoli me otroci in žena niso toliko imeli samo zase. Druga pozitivna stran tega je bila, da smo z otroki prvi šolski dan vsi začeli na novo. Eni v šoli, jaz pa v novi službi.

Ob preizkušnjah razmišljam …

Na letošnjem seznamu bodo tudi večje preizkušnje. Ne v najini družini, temveč v družinah najinih prijateljev. V zadnjih dneh namreč od blizu spremljava kar dve težki preizkušnji, kjer dve nama ljubi osebi preživljata težko bolezen. Ni mogoče povsem razumeti, kaj doživljata dve družini, ki trpita s svojimi ljubimi, vseeno pa se naša družina že lep čas pridružuje njunemu trpljenju z molitvijo.

Ob teh preizkušnjah razmišljam, kako nebogljen in neopremljen sem, ko trpi bližnji. Če sem sicer obdarovan s tem, da mi beseda dobro teče, vendar ostanem brez besed, ko govorim s prijateljem, ki mu pred očmi trpi prvorojenec. Kaj naj mu rečem? Sploh imam kaj, kar bi bilo v njegovo tolažbo? Upam, da je včasih samo čas, preživet skupaj, dovolj. Počasi, res počasi se učim tudi takih stvari.

Hvaležen za vero

Ob tem sem hvaležen za vero, ki sicer ni trdna kakor skala, vendar vem, da se eno mora končati, da se bo začelo novo. Jezus je rekel, da mora pšenično zrno umreti, da rodi sad. Vsak od nas se bo poslovil s tega sveta. Ne vemo, kdaj in na kakšen način, niti tega ne, koliko časa se bo vsak od nas pripravljal na novo rojstvo. Vem pa, da se potem rodimo za nov svet. Kajti mnogi, ki jim je bilo dano za trenutek podoživeti onostranstvo, pravijo, da je nepopisno lepo. Zato se eno mora končati, da se bo začelo novo.

Zakaj torej novo rojstvo, še preden se leto konča? Morda zato, ker ravno v dneh, ko je med nami največ tesnobe, žalosti, osamljenosti in umiranja, prihaja kot upanje, da se za temi dnevi začne obdobje, ko vse lahko začnemo delati na novo. Kljub izgubam, ki so lahko izredno boleče, prihaja kot obliž, kakor zdravilo in kakor roka, ki boža, objema in drži, da lahko vstanemo in hodimo naprej.

 

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.
Najboljših 10 Tomaž Ovsenik
  1. Naj brano
    |
    Naj deljeno
Več