Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!
Aleteia

Kaj storiti, ko vzgoja vnaša razdor med zakonca?

Parents - Child - Education - Argument
© CandyBox Images | Shutterstock
Deli

Odpustiti ali kaznovati? Biti zelo strog ali vse dovoliti? Majhne in velike vzgojne odločitve v vsakdanu lahko postanejo jabolko spora v zakonu. Kako se z zakoncem sporazumeti glede vzgoje otrok in končati prepire, ki zaradi nje nastanejo?

Redki so pari, ki se kdaj ne bi sprli zaradi vzgoje svojih otrok. Takrat se vsujejo (pogosto neprijetni) stavki, ki drugega obsojajo nesposobnosti: Če jim boš vse pustil/a, se v življenju ne bodo dobro znašli; Ne vidiš, da si prestrog/a, nismo več v srednjem veku; Vedno nergaš nad otroki, ne bom še jaz dodajal/a svojega; Enak/a si kot tvoja mama, ki jim vse dovoli in tako dalje. Kljub temu je otroke možno vzgajati, čeprav se s svojim zakoncem v vsem ne strinjate.

Čemu vsi ti prepiri?

Starši, ki ljubijo svoje otroke, se trudijo, da bi ravnali po svojih najboljših močeh. Vendar vsak rad verjame, da je njegova vzgojna metoda najboljša, čeprav tega stališča sozakonec morda z njim ne deli. Z razlogom: na splošno sta zakonca sama imela zelo različni vzgoji.

Glede na to, kakšno je bilo njuno otroštvo, kaj je obogatilo njun razvoj in zaradi česar sta trpela, je njun pogled na vzgojo lahko zelo različen: Ne bom takšen kot oče, ki nam pred spanjem ni nikoli prišel voščit lahko noč; Hvaležna sem, da je mama ob večerih z nami molila in pela, v tem jo bom gotovo posnemala.

dispute frères et soeurs ; enfants
© fizkes - Shutterstock

Kadar torej (neizogibno) pride do napetosti glede otrok in njihove vzgoje, je prvi korak ta, da zavzamemo distanco do svoje preteklosti. Zakaj se v vzgoji odločamo, kot se? Zakaj nam je nekaj ljubše in kaj nas vodi? Bodimo dovolj pametni, da pretresemo svoja stališča in določena prepričanja, ki so morda postala prava ideologija na podlagi kopije lastne vzgoje ali zavračanjem le te. Hkrati se tudi vprašajmo, ali si v resnici – zavedno ali ne – želimo več vpliva nad otrokom na škodo sozakonca … imeti vodilno mesto pri naklonjenosti otrok?

Privijati ali vse dopustiti?

Nato se je nujno zavedati zapletenosti dobre vzgoje. Če bi bilo dovolj, da smo na primer strogi in bi otroke “privili”, da bi bili dobro vzgojeni, ali nasprotno, da bi jim pustili, naj delajo, kar hočejo, bi bilo to preprosto. Pa ni! Enega otroka strogost lahko uniči, drugemu koristi. Ni lahko najti ravnovesja med svobodo in avtoriteto, nagradami in kaznimi, blagostjo in odločnostjo, razvajanjem in zahtevnostjo. Vzgoja pač ni uporaba absolutnih načel. Gre za veščino, ki ima neskončno odtenkov in je zelo prefinjena, ki ni blizu ne dresuri, ne popuščanju. Kdo lahko reče, da ima prav za vsak primer čudežno rešitev? Kdo lahko na primer natančno pove, kaj je najbolje storiti z otrokom, ki je poskusil drogo? Mnenja bodo zelo različna.

Drugi primer: nekdo vam bo rekel, da so zasloni hudičevo orodje (Pri nas nismo imeli televizije in je bilo čisto v redu.); drugi bo odvrnil, da so prvovrstno sredstvo za kulturno bogatenje, če se jih le pravilno uporablja. Poleg tega otroci niso zgolj otroci svojih staršev, so tudi otroci neke družbe, medijev.

Skrivnost, kako prenehati s prepiranjem

Iz vsega lahko sklenemo: pametno je, da razgrnemo svoja stališča, četudi so si nasprotna – v miru in sprejemanju idej drugega. Dialog je zelo pomemben. Začnimo z mislijo, da v večini primerov dva nista dovolj, da bi vedela, kako misliti in ravnati v določeni situaciji. Recimo si, da naš sozakonec ni neumen in da v primeru razhajanja pogledov, očitno vidi neki zorni kot, ki je pravilen in ga je treba upoštevati, če želimo najti pameten in primeren odgovor.

Dialog, v katerem bo vsak “branil svojo tezo”, mora upoštevati tudi otrokovo stališče in njegove možne odzive. Zgodi naj se, ko otroka ni v bližini, da ne bi mogel izkoristiti nesoglasij staršev glede določene teme.

Otrok potrebuje prilagodljivost in prizanesljivost

Če je na eni strani zelo pomembno, da se starša glede osrednjih vzgojnih osi strinjata in zedinita, ali da določita, kdo bo v določenih situacijah vodil, po drugi strani ni treba, da starša glede majhnih zadev vedno tvorita skupno fronto: otrok najpogosteje potrebuje enega od staršev, ki bo znal družinske odločitve sprejemati prizanesljivo in se bo znal včasih tudi prilagoditi.

Za konec ponovimo, da vzgoja nikakor ni preprosta stvar. Jožef in Marija nista nikoli pozabila neprijetnega dogodka v Jeruzalemu, ko jima jo je sicer čudovit in krasen sin zagodel, čeprav je “rasel v modrosti in kreposti ter jima je bil pokoren”.

Avtor prispevka je Denis Sonet.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.