Primorka Helena Šijanec z možem Gregorjem in 16-mesečno Laro živi v Ljubljani. Študentka Zakonskih in družinskih študij si je od nekdaj želela postati mlada mamica. “Če je želja, potem je tudi pot. Moraš imeti zaupanje. Ampak če veš, da je to to, da si želiš imeti družino mlad, in če veš, da je oseba, s katero si, prava in ji zaupaš, potem kar daj,” pravi.
Preberite še:
“Svetu želiva povedati, da je lepo biti študentska mama”
Kako sta se z Gregorjem spoznala?
Obiskovala sva isto gimnazijo, bila sva paralelka, ampak se nisva družila. Jaz sem živela v dijaškem domu in imela svojo družbo, on je iz Ljubljane. V četrtem letniku sva imela skupen predmet, filozofijo. Tam sva prvič govorila, ampak drug do drugega nisva gojila nobene simpatije, prej obratno. Ne morem reči, da je bila ravno ljubezen na prvi pogled. Potem sva bila sošolca na faksu, postala sva prijatelja in se začela družiti. Imela sva enake vrednote. Po približno enem letu sva postala par.
Je bila odločitev za poroko težka? Kaj sta s tem pridobila?
Poroka je bila naslednji logični korak na najini poti. Vedela sva, da si želiva biti skupaj, da se želiva poročiti mlada, zato odločitev ni bila težka. Približno po dveh letih in pol skupne hoje sva se zaročila in bila leto in pol zaročena. Vzela sva si veliko časa za pripravo (tako zunanjo kot notranjo), ker nama poroka pomeni mnogo več kot zgolj formalnost, več kot le list papirja. Dala sva si obljubo, da bova drug z drugim. Ne glede na vse. To nama daje varnost in (za)upanje.
Poleg tega sva imela dober zgled v Petri in Kristjanu Kmetiču. Vedno rečem, da sta onadva “orala ledino” za naju in verjamem, da še za marsikateri drug par.
Preberite še:
6 temeljev, ki pomagajo negovati najin zakon
Na kakšne načine krepita vajin zakon?
Trudiva se, da bi se čim več pogovarjala. Vsako stvar poskušava razčistiti, sploh negativne misli, občutke – te je ponavadi težje deliti. Če je karkoli, zaradi česar se skregava in sva si v nasprotju, se pogovoriva in se trudiva čim manj stvari pometati pod preprogo. Seveda si poveva tudi vse lepe stvari, ki se nama zgodijo čez dan in se drug z drugim veseliva ob osebnih uspehih.
Če v zakonu redno ohranjaš komunikacijo, težko zgrešiš, ker točno veš, da ti bo sozakonec povedal, če bo česa manjkalo – slišala se bosta.
Hodiva na izobraževanja organizacije za družinski razvoj – IFFD, ki naju spodbuja, da nenehno delava na najinem odnosu. Sva tudi člana zakonske skupine, ampak jo trenutno težko redno obiskujeva, ker naju Lara zvečer še potrebuje doma. Upava, da se jim kmalu zopet pridruživa.
Preberite še:
5 razlogov, zakaj se pridružiti zakonski skupini
Kako so vašo nosečnost sprejeli profesorji in študentje?
Naš faks je zelo specifičen, zelo družinski in oseben. S profesorji in sošolci smo zelo povezani. Nosečnosti ali poroke niso bile nič neobičajnega. Hkrati z mano sta bili v predavalnici še dve noseči sošolki. Kjer so nam lahko, so nam stopili naproti. Tudi sedaj, ko grem na fakulteto in se srečam s profesorji, pri katerih še nimam opravljenih izpitov, me spodbujajo in opogumljajo.
Na kakšne načine se študentske družine povezujete med seboj?
Obstaja Klub študentskih družin, kjer pripravljajo razne aktivnosti za študentske družine. Nanje se lahko obrnemo tudi za razne pravne ali druge nasvete.
Sama sem dejavna predvsem pri blogu Študentska mama, ki je namenjen temu, da je podpora študentskim družinam in spodbuda vsem, ki bi to radi postali ali pa se morda znajdejo v taki situaciji. Dobim veliko sporočil z vprašanji, kako to zmoremo, predvsem finančno.
Tu je tudi projekt Super starš, ki pa ni omejen samo na študentske družine. Enkrat mesečno organizirajo druženje za starše. V istem prostoru prostovoljke pazijo in zabavajo otroke, starši pa imajo na voljo družabne igre, klepet, kavo, čaj … Enkrat mesečno za mamice na porodniškem dopustu organizirajo dogodek Mami gre na kavo. To je super in mi je žal, da prej nisem tega zasledila, ker sem bila v času “porodniške” kdaj kar malo osamljena.
Preberite še:
Tri molitve za preobremenjeno mamo
Katere prednosti vidite v zgodnji odločitvi za otroka?
Mladost je norost, pravi eden od rekov. Ko si mlad, pri kakšnih stvareh manj kompliciraš. Pa predvidevam, da imaš več energije. Vedno sem si želela biti mlada mamica. Pomembna je predvsem želja.
Ne želim biti samo mama, želim imeti tudi svojo kariero. Ampak tudi to pride.
S prijateljico, ki je tudi mlada mamica, in z Gregorjem se v kakšnih težkih trenutkih starševstva in po parih neprespanih nočeh, medtem ko sošolci brezskrbno žurajo ali potujejo, šalimo: “Ko bova stara 50, bova imela že odrasle otroke, takrat bova lahko več potovala, oni pa bodo vzgajali najstnike.” 🙂
Bliža se izpitno obdobje in z njim več stresnih trenutkov. Kako vam uspe usklajevati študijske obveznosti in materinstvo?
Ko je izpitno obdobje, je pri nas izredno stanje. 🙂 Še vedno smo mi prioriteta, da se v redu počutimo in ohranjamo družinske aktivnosti – da gremo v naravo, na igrišče. Na drugem mestu morajo biti izpiti. Vse ostale aktivnosti, daljši izleti, obiski, druženja, morajo biti za en mesec na pavzi.
Ko Lara še ni bila v vrtcu, sem imela srečo, da je moja mama lahko vzela dopust. Veliko je bila z Laro zunaj in jaz sem imela čas za učenje. Verjetno bi zmogla tudi brez njene pomoči, ampak bi bilo veliko težje.
Kar vidim pozitivnega, je tudi to, da imata Gregor in Lara v izpitnem obdobju veliko več priložnosti za druženje brez mene. Kar je po mojem mnenju zelo pozitivno, kajti tako gradita njun odnos.
Sedaj je Lara v vrtcu in imam ob dopoldnevih čas za učenje. Upam, da bo zdravje na naši strani. 🙂
Preberite še:
3 preprosti nasveti, s katerimi bo odlašanje vam v prid
V objavi na blogu ste se zahvalili vsem prijateljicam, ki razumejo, da imate kot mamica manj časa za druženje. Ali kdaj pogrešate brezskrbno študentsko življenje?
Morda se tu pa tam prikrade kakšna misel, ko vidiš, da prijateljice zvečer kam grejo. Dobiš občutek, da zamujaš veliko stvari. Ampak si mislim, da bo tudi za to spet prišel čas. Želela sva si družino in to pride zraven. Hvaležna sva, da jo imava. Družina prinese ogromno lepih trenutkov, spominov, dogodivščin. Ko vidiš svojega otroka, ki napreduje, te objame, ti da poljubček … potem spoznaš, da nič ne zamujaš.
Hvaležna sem za prijateljice, ker razumejo in se mi velikokrat prilagodijo. Cenim, da jim je naše prijateljstvo tako pomembno. Vse druženje bomo nadoknadile pozneje. 🙂
Preberite še:
Profesorica in mama, ki namesto kričanja in norenja prisega na zahvalo
Še najdete čas za skavte in druge aktivnosti?
Skavtom sem se pridružila na pobudo sestre. Dali so mi spekter življenja, ki ga ne bi mogla dobiti nikjer drugje. Od vrednot do načina razmišljanja. Moje skavtsko ime je Can’t stop račka. Vedno sem v gibanju, rada imam, da se mi v življenju kaj dogaja, da imam pred seboj izzive in nove projekte. Po rojstvu Lare je bilo glede tega kdaj kar težko, ker sem se mogla ustaviti, ne morem biti tako aktivna kot prej in marsikdo tega ne razume. Ampak to je osebna rast.
Sem v državnem vodstvu veje volčičev in volkuljic. Tri tedne pred Larinim rojstvom sem vodila skavtsko izobraževanje. Precej se me je dotaknilo, ko je ena od deklet prišla do mene, se mi zahvalila in rekla, da sem ji za zgled: “Poleg vseh stvari, ki jih počneš, imaš še skavte in to počneš v zadnjih tednih pred porodom.”
Zdaj, ko imava družino, je zanje manj časa. Kar je navsezadnje tudi prav, v različnih časovnih obdobjih ima človek različne prioritete. Vedno bom hvaležna za vse, kar so mi dali in me naučili.
Preberite še:
“Občutek, da nekomu pomagaš, je najboljši”
Kako kot mlada družina preživljate skupni čas?
Radi gremo na morje. Sem z Obale in gremo velikokrat na obisk k moji družini. Sicer pa radi potujemo. Všeč nama je, da kam greš in si kaj novega ogledaš, spoznaš novo kulturo, nove kraje. Z Laro smo že bili z letalom na Siciliji.
Radi smo tudi doma, veliko nam pomeni, da imamo blizu prijatelje in se z njimi veliko vidimo.
Pa je pot z letalom in majhnim otrokom zahtevna?
Zagotovo je potrebne malce več organizacije, kot če bi šla sama. Ampak midva sva se odločila, da bo potovanje prilagojeno vsem trem in našim potrebam. Našla sva sredinsko pot, kako bomo to uresničili. Nisem vedela, kako bo Lara odreagirala na letalu. Sem pa predvidevala, kaj lahko pričakujem, in na to smo bili pripravljeni. Bilo je bolj enostavno, kot če bi se pet ur vozili v avtu.
Materinstvo nasploh je ena pot. Potovanje, kjer vsak dan znova spoznavaš sebe, svoje meje mogočega. Ima vzpone in padce, vrhove, lepe razglede, doline in suhoparne poti vmes. Je pot, na katero nikoli nisi čisto zares pripravljen, in popotovanje, ki ti iz minute v minuto odpira nova obzorja. Hvaležna sem za družino, ki mi je bila podarjena.
Preberite še:
“Po krstu je neki glas v meni rekel: Zdaj si na varnem”
Preberite še:
Namesto budilke na radiu poslušajte Duhovno misel
Preberite še:
Poznate glavna dejstva o svojem krstu?
