Kako zelo različno se ljudje odzivamo na svoje težave. So ljudje, ki ves čas stokajo in če jih ne poznaš, si predstavljaš, da so že čisto na koncu. Spet drugi zlepa ne bodo tožili in stokali, čeprav živijo s težavami, za katere si niti malo ne moreš predstavljati, kako bi živel z njimi.
Preberite še:
Skrivnost, kako prenašati bolezen (in življenje) z veseljem
Treba je dozoreti
Tako različen način reagiranja je odvisen od marsičesa, prav gotovo pa tudi od človekovega osebnega odnosa do prenašanja težav. S tem se ne rodiš, za to se ne moreš odločiti kar naenkrat in potem reagirati drugače kot prej, ampak je treba v tem dozorevati. Gotovo je milost, če znamo biti potrpežljivi, toda brez lastnega prizadevanja ne gre.
Srečala sem svojo dolgoletno prijateljico, deset let mlajšo od mene, ki je v mladosti doživela hudo prometno nesrečo in je od takrat na vozičku. Tetraplegičarka z vrsto zelo hudih težav. Zelo jo občudujem, kako je lahko kos življenju z vsem tem in kako je kljub vsemu vedno vesela.
Preberite še:
Na bolezen nismo nikoli dovolj pripravljeni
Srečevanje s težavami
Včasih se še prav posebej zavem, kako ob svojih težavah, ki so v primerjavi z njenimi res majhne, nimam razloga in pravice, da bi se pritoževala. Ob tokratnem obisku sva se pogovarjali tudi o tem. Pravi, da nima nobenega smisla, da bi stokala, ker zaradi tega ne bi bilo nič bolje, samo ljudje bi se je zaradi stokanja raje izogibali. Tako jo večina ljudi doživlja kot gospo, ki sicer sedi na vozičku, a ji pravzaprav nič ni.
Rada sem jo poslušala in ob tem razmišljala, kako se sama srečujem s težavami. Nihče od nas, pa naj bo še tako ubog, si ne more domišljati, da je središče sveta, okrog katerega se mora vse vrteti. Ta moja prijateljica si tega prav gotovo ne domišlja. Prav zaradi svojega tako pozitivnega odnosa do težav ima veliko prijateljev.
Preberite še:
Čemu hvaležnost za bolezen in trpljenje?
To ji je v veliko veselje in ji tudi pomaga, da je še lažje kos raznim težavam. Če je treba, ji tudi kaj naredijo, jih pa nikoli ne izsiljuje. Zelo veliko se je v teh dolgih letih, odkar je imela prometno nesrečo, naučila. Upam, da se od nje učijo tudi vsi, ki jo srečujejo. Jaz vsekakor. In tako se včasih pošalim, koliko se naučim od gospe, ki ji nič ni.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 69, številka 2.
Preberite še:
Kako otrokom povedati, da ne bodo dobili sestrice, ker je mama imela splav
Preberite še:
Katoliški glasbenik, ki je olajšal branje slepim
Preberite še:
Tega sem se naučila, ko sta se “spičili” moji najstnici
