Anton Jeglič se je rodil 29. maja 1850 v Begunjah na Gorenjskem v kmečki družini. Po končani gimnaziji v Ljubljani se je odločil za duhovniški poklic. Leta 1873 je bil posvečen v duhovnika. Pozneje je na Dunaju doktoriral in se šolal na različnih evropskih univerzah. Ko se je vrnil v domovino, je bil imenovan za podravnatelja bogoslovnega semenišča, bil pa je tudi profesor cerkvene zgodovine, prava in dogmatike.
Preberite še:
Nadškof, ki je pomembno vplival na osamosvojitev Slovenije
Odide v Sarajevo
Leta 1882 je odšel v Sarajevo. Tam je bil 16 let glavni škofov pomočnik, nato pa je bil imenovan za tamkajšnjega pomožnega škofa. Za ljubljanskega škofa ga je leta 1898 imenoval Franc Jožef I., marca istega leta pa je njegovo imenovanje potrdil papež Leon XIII.
Jeglič je bil zelo odločen in narodno zaveden škof. Čeprav so bili njegovi javni nastopi odmevni, pa je bilo njegovo politično delo precej prikrito. Zavračal je politiko slovenskega liberalizma in strogo obsojal komunizem.
Skrben vodnik svojega ljudstva
Škofijo je vodil v zelo turbulentnih časih. Najpomembnejša mu je zagotovo bila skrb za vernike, ki so mu bili zaupani. Trudil se je za nove načine oznanjevanja evangelija, hkrati pa je želel ljudem omogočiti dobro izobrazbo. Podpiral je različne izobraževalne ustanove in napisal več vzgojnih spiskov: Mladeničem, Dekletom, Ženinom in nevestam, Zakoncem, Staršem …
Preberite še:
Skrivnostni Slovenec, ki je imel v lasti eno najpomembnejših zbirk
V svojem delu Mesija je želel predstaviti lepoto Kristusovega življenja in se (prek pisane besede in govorov) “boril” za krščanske vrednote ter odgovarjal na mnoga pereča vprašanja.
Ustanovi prvo slovensko gimnazijo
Kot ljubljanski škof si je zelo prizadeval, da bi ustanovil prvo slovensko škofijsko gimnazijo z zavodom, kjer bi mladi imeli stanovanje in hrano. Ta načrt, čeprav se je na prvi pogled zdel neizvedljiv, je bil njegov odgovor na politične razmere takratnega časa. Mnogi so ga skušali preprečiti, a škof Jeglič je neomajno vztrajal. Leta 1905 je tako prva slovenska gimnazija res odprla svoja vrata.
“Ob blagoslovu temeljnega kamna leta 1901 je Jeglič dejal, da je to ‘temeljni kamen poslopja, ki naj daje mladeničem krepost in znanje’. Del sredstev je škof Jeglič zbral s pomočjo nekaterih duhovnikov, v glavnem pa je bil zavod zgrajen s sredstvi, zbranimi od preprostih slovenskih vernikov,” so zapisali na spletni strani Zavoda sv. Stanislava. Danes se po njem imenuje Jegličev dijaški dom.
Preberite še:
Že več kot 300 let nismo imeli bradatega papeža. In to z razlogom
Njegovi dnevniški zapisi – izjemna zapuščina
Jeglič velja za enega najdejavnejših škofov v zgodovini ljubljanske škofije. Svoje duhovniško in škofovsko življenje je dosledno in zelo natančno popisal v dnevniku, ki ga je začel pisati januarja 1899 (dobrega pol leta po nastopu svoje škofovske službe v Ljubljani), pisal pa ga je vse do leta 1930 – torej več kot tri desetletja!
S svojim dnevnikom nam je zapustil in ohranil zgodovinski vpogled v pomembnejše dogodke, hkrati pa je pisal tudi o svojih načrtih, razmišljanjih in stiskah, ter nam s tem na enkraten način približal ozadje duhovniškega življenja in stanje katolištva na Slovenskem. Dnevnik obsega 13 zvezkov s skupno več kot 2000 rokopisnimi stranmi in ga danes hrani Nadškofijski arhiv v Ljubljani, izšel pa je tudi v obsežni knjižni izdaji.
Anton Bonaventura Jeglič je ljubljansko škofijo vodil 32 let in jo v tem času temeljito preobrazil. Ko je dopolnil 80 let, je odšel v Gornji Grad, pozneje pa se je preselil v samostan Stična, kjer je leta 1937 umrl.
Preberite še:
7 čudovitih imen za dečke, navdihnjenih s pomembnimi duhovnimi kraji
Preberite še:
Molitev, da bi kljub vsemu verovali
Preberite še:
Tri točke za ohranjanje pozornosti, ki bodo koristile otrokom
