Aleteia
Pon, 28. septembra |
Navdihujoče zgodbe

Kako je nekdanji nogometaš in vodja podjetja postal menih

LOJZE GRČMAN | ALETEIA

Lojze Grčman | Wed Jan 22 2020

"Ko sem prihajal v Stično, sem začutil, da vse delam s srcem. Vse je bilo osmišljeno. V službi pa sem se počutil, kot da sem stroj," pravi cistercijanski pater Jona Vene

Nekoč je bil Janez, danes je Jona. Nekoč je živel v Ljubljani, danes v Stični. Nekoč je študiral politologijo in hodil v službo, podjetje je iz težkega položaja prestavil v vzdržno stanje, danes je cistercijanski menih in stiški kaplan. Poleti bo minilo 10 let, odkar je pater Jona Vene prestopil samostanski prag.

Lahko bi bili poslovnež. Pravzaprav ste to že bili, med drugim ste vodili in stabilizirali prodajno podjetje. Kakšna pot vas je vodila iz pisarne do samostana?

Nikoli nisem mogel biti pri miru. Vselej sem kaj počel in delal. Ko sem se ukvarjal z velikim projektom, prenovo spletnih strani, sem se začel spraševati, ali je to res to, česar si želim. Sodelovali smo s tujci. Francozi so rekli, da mora ta projekt pet ljudi delati pol leta. Jaz sem ga naredil sam v treh mesecih, ampak na koncu se mi je že mešalo. Do te mere, da sem gledal ven in nisem vedel, ali je noč ali dan. Bil sem izgorel, nenehno živčen.

Tedaj sem bil star 30 let. Nisem vedel, kaj naj storim. Prijatelj mi je svetoval odklop, ampak sem vedel, da me bodo iz službe klicali za 100 stvari. Drug prijatelj mi je v šali svetoval samostan. “Dobra ideja!” sem mu odvrnil. Ko sem iskal, sem kar hitro našel Stično. Ko sem preživel teden z menihi, sem si rekel: to je to. Nato sem ostal še nekaj časa, pozneje sem celo v službo hodil iz samostana. Takrat še nisem bil menih. Po kakem letu sem sam sebi potrdil, da si želim takšnega življenja. Potem smo začeli postopek kandidature in noviciata.

Fotogalerija: pater Jona Vene pobližje:

Kaj vas je gnalo iz običajnega življenja?

Spoznaval sem, da me služba vse bolj “pobira”. Kakšne velike nagnjenosti k denarju tako ali tako nisem imel. Če bi ostal v službi, pa bi vsekakor lahko imel lagodno življenje. Všeč mi je logika mojega prijatelja Draga, ki pravi, da denar leži na tleh, le pobrati ga je treba. Seveda je treba nekaj zaslužiti, ampak zaradi tega se nisem želel metati na zobe. Ko sem prihajal v Stično, sem začutil, da vse delam s srcem. Vse je bilo osmišljeno. V službi pa sem se počutil, kot da sem stroj. Vedno me je čakalo deset novih nalog.

Kako ste se na samostanski red odzvali vi?

Tudi v samostanu sem bil odgovoren za spletno stran in podobne naloge. Delal pa sem tudi na vrtu in drugje. Ta kombinacija je bila fantastična. Skupnost je bila dovolj velika, da s svojimi ekscentričnimi elementi nisem izstopal, in dovolj majhna, da smo se med sabo začutili, pogovarjali. Po naravi sem dvomljivec. O vsaki stvari se moram prepričati, zakaj je tako. Ne zadostuje mi odgovor, da je tako “od vedno”.

Kako je geslo Moli in delaj v 21. stoletju videti v praksi:

Nekoč ste bili obetaven nogometaš. Ostajata ob cistercijanskem geslu Moli in delaj prostor in čas tudi za “športaj”?

Igral sem v mlajših selekcijah dveh ljubljanskih klubov. Nisem bil top igralec, sem pa bil blizu temu. Ko sem nekoč opazil, da v klubu ne računajo name, sem izgubil veselje in prenehal. Za “športanje” je kar nekaj časa, seveda pa bi si ga vselej želel več. Z mladino rad odigram kako tekmo.

Spomnim se srečanja redovnikov, na katerem so me sobratje iskali, ko so po druženju želeli iti domov. Ni me bilo v cerkvi, knjižnici, nekdo se je spomnil, da sem morda šel domov, ker sem prihajal iz sosednje župnije. Jaz pa sem z otroki v habitu igral nogomet!

Jona? Zakaj Jona?

Ko je prišel v samostan, sta bila tam že dva Janeza. Nato je želel biti Jonatan, nazadnje se je odločil za Jono, ime, ki mu ga je predlagal nekdanji opat. Prijatelj in brat sta ga šaljivo zbadala z Backom Jonom. Ta je naposled prerasel v nekakšno patrovo maskoto. Dobil je torto z Backom Jonom, plišastega Jona in še kaj. Ob večnih zaobljubah mu je svakinja Backa Jona narisala kot velikonočno jagnje, vstalega Zveličarja.

Trenutno se v stiški župniji največ ukvarjate z ministranti in mladimi. Kako jih pritegnete?

Nagovarjam jih s stvarmi, ki jih zanimajo. Velika prijatelja sva s frančiškanom Andražem Arkom. Tudi jaz sem si ogledal številne filme, o njih sva precej razpravljava. Tudi zdaj si z mladimi ogledam marsikateri film, pogovarjamo se tudi o serijah, na primer Brooklyn 99, Prijatelje ali Igro prestolov.

O njej slišimo razne opazke glede problematičnosti. Drži, na trenutke je malo neokusna. Mladim povem, da tabu tem ni. Oni povedo, o čem bi se radi pogovarjali. Jaz povem stališče Katoliške cerkve, ker sem pač njen “uslužbenec”. Ne moreš delati v enem trgovskem centru in nakupovati v drugem. Obenem pa včasih povem tudi svoje osebno stališče. Odpiramo tudi težke teme: spolnost, odnosi, zasvojenosti, alkohol, droge …

Glede ministrantov imam srečo, da bivam v samostanu, ki je poln skrivnostnega. Če jih peljem na zvonik ali jim pokažem, kaj je pod cerkvijo, je to zanje prvovrstno doživetje. Če jim ponudiš nekaj bolj zanimivega, bolj prvinskega, bolj posebnega od računalnikov in telefonov, je to to. Vedno je treba najti nekaj, kar mlade nagovarja. Ne presenečajo me tisti, ki so najbolj pridni, ampak oni, ki pridejo s pedigrejem, da “iz njih ne bo nič”. Ti so pravi izziv!

Ste tudi vnet spremljevalec športnega dogajanja, navijač.

Škotski Celtic in španska Mallorca sta “moja” kluba. Mallorca se mi je prikupila, ko sem obiskal ta otok. Ima zelo dobro šolo nogometašev, ob tem pa je tudi nekaj drugega kot Real in Barcelona, za katera navija večina Slovencev. Celtic pa je najbolj katoliški klub na svetu. Zanimivo pa je tudi, kako je na primer nastal Manchester United. Ustanovil ga je katoliški red maristov.

Manchester je bil namreč industrijsko mesto s številnimi irskimi katoliškimi priseljenci. Ti so veliko delali. Ko pa niso delali, so se dogajala pijančevanja z neredi in pretepi. Duhovniki so jih začeli zbirati pri nogometu. Tako je nastalo še kar nekaj klubov v Angliji. Zbiram nogometne drese, imam jih okrog 40. Všeč so mi tudi čepice. Na navijaške šale pa nisem prav mahnjen.

web 3 jona vene jersey
LOJZE GRČMAN | ALETEIA

Kako si vam v paketu samostanskih obveznosti in urnika uspe ogledati tekme?

Televizije praktično ne gledam. Raje imam dobro knjigo. Občasno si na računalniku ogledam kako serijo ali tekmo. Še vedno pa grem z mladino z velikim veseljem v kino. Na poti tja in nazaj dobim od njih ogromno idej, to je fantastično.

Vsekakor poskušam biti pristen. Ne bom rekel, naj gredo molit rožni venec, jaz bom pa v sosednjem prostoru gledal v zrak. Če bom jaz pristen, lahko na pristen način oznanjam Kristusa. Če pa sem jaz ponarejen, bo tudi on ponarejen.

Na družabnih omrežjih in nasploh se radi tudi pošalite.

Velikokrat mi pravijo, da je v meni malo provokatorja. Tako sem se pošalil tudi s pametnim zvočnikom oziroma govorno pomočnico Alexo, kot se imenuje, s katero se lahko pogovarjaš. Brat mi je napravo prinesel z Japonskega. Na angleščino mi jo je uspelo preklopiti šele po nekaj dneh.

LOJZE GRČMAN | ALETEIA

Tedaj sem na Facebooku objavil: “Sem si jo zrihtal za v sobo. Najprej je govorila samo japonsko. Potem sem jo primoral, da govori kitajsko. Končno po dveh dneh je spregovorila angleško …” Pod objavo pa sem nalepil fotografijo zvočnika. Vseeno so me ljudje klicali in spraševali, kaj nameravam, in ali bom odšel iz samostana. (smeh)

Tudi Jezus je bil velik provokator. Kaj vse je govoril in delal! Jezus je tako velik provokator, da vsak dan pripravi tudi mene, da kaj napravim. Provokacija, ampak pozitivna, lahko pripomore k premiku iz cone udobja. Včasih so naše cone udobja prevelike, da iz sebe ne moremo narediti nekaj dobrega. Bodimo to, kar smo. Treba pa je biti previden. Tudi meni se zgodi, da grem včasih predaleč.

Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Tags:
duhovnikintervjusamostan
Top 10
Martin Golob
Martin Golob izdaja skrivnost slastnih pic, k...
GIACOMO MARIA ACETI,
Silvia Lucchetti
Ta otrok, ki je umrl 14 mesecev po rojstvu, š...
MARIA MONTESSORI
Mikołaj Foks
8 konceptov Marije Montessori, ki bi jih mora...
PIO
Tereza Mohar
Strah je hujše zlo od zla samega. 12 misli pa...
ANTON MARTIN SLOMSEK
Tereza Mohar
Slomškove misli za današnji čas
Landen Hoffman
Sarah Robsdotter
6-letnik, ki so ga vrgli z balkona v tretjem ...
Barbara Oprčkal
"Če mama samo daje, daje, daje in misli, da b...
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.