Oaze nam dajejo moč, da lahko v neprijaznem svetu živimo naprejŽe zdavnaj sem nekje našla misel, da svet lahko obstoji in gre naprej samo, ker je sredi vsega razburkanega sveta, v katerem se dogaja marsikaj nerazveseljivega, toliko majhnih oaz, kamor se ljudje vedno znova zatečejo in dobijo moč, da potem lahko v neprijaznem svetu živijo naprej.
Take oaze so mnoge družine in mnoge druge skupnosti, večje in manjše, ki tako opravljajo svojo pomembno nalogo. Marsikdaj se tega niti ne zavedajo, kar sploh ni pomembno. Važno je, da ljudem, ki prihajajo k njim, dajejo občutek varnosti in sprejetosti.
Pogovor ob kosilu
Na to me je spomnila kolegica, ki se je pred nekaj meseci oglasila pri naju, pri moji prijateljici in kolegici in pri meni. Že več kot šest let živiva v domu, kjer se počutiva doma in dobivava veliko obiskov. Vseh sva veseli, vsak nama prinese nekaj novega in če se le da, povabiva vse tudi na kosilo.
Oaza, ob kateri se spočijemo
Kolegica nama je dva dni po tem napisala pismo in se zahvalila za gostoljubnost. Takole je napisala: “Vidve sta kot mala oazica, kamor človek priteče z vrtiljaka življenja, se malce ustavi in se prav spočije. Potem pa spet odhiti nazaj.” Veseli sva bili teh njenih besed. Nič posebnega ne delava, samo sva in spremljava življenje okrog naju in z veseljem sprejemava vse, ki pridejo.
Vedno starejši postajava in se dobro zavedava, da se bo tudi to, za naju tako prijetno obdobje, enkrat končalo. Zaenkrat pa sva lahko samo hvaležni, da je tako, da sva lahko tudi v svoji vedno večji nemoči dragoceni za druge, ki tudi nama prinašajo veliko dragocenega.
Zelo dobro se tudi zavedava, da vse skupaj sploh ni najina zasluga. Samo slediva temu, kar nama Bog pošilja na pot, in vedno znova obstrmiva nad stvarmi, ki jih sami ne bi mogli nikoli načrtovati.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 69, številka 3.
