Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!
Aleteia

Škof Barron kritično o filmu Dva papeža

THE TWO POPES
Deli

Neuravnotežen filmski portret dveh papežev

Novi Netflixov film, o katerem se trenutno precej govori, Dva papeža, bi se v resnici moral imenovati En papež, saj predstavlja precej pretanjen in simpatičen portret Jorgeja Maria Bergoglia (papeža Frančiška) in popolno karikaturo Josepha Ratzingerja (papeža Benedikta XVI.).

Ta neuravnoteženost usodno spodkoplje film, čigar očitni namen je pokazati, da se stari, čemeren in pravičniški Benedikt duhovno napaja pri prijaznem in naprednem Frančišku. Toda takšna tematska smer na koncu škodi obema likoma: namesto da bi nastala edinstvena in zanimiva karakterna študija, je pred nami predvidljiva in dolgočasna apologija katolicizma, ki je všeč ustvarjalcem filma.

Karikatura konzervativnega duhovnika

Že v začetnih minutah filma, ko vidimo bavarskega kardinala, kako ambiciozno spletkari, da bi si zagotovil izvolitev v papeža leta 2005, nam postane jasno, da imamo opravka s karikaturo Ratzingerja. Vsaj trikrat je resnični kardinal Ratzinger prosil Janeza Pavla II. za dovoljenje, da bi se upokojil kot prefekt Kongregacije za nauk vere in se posvetil študiju in molitvi. Ostal je le zato, ker je papež Janez Pavel II. vztrajno zavračal njegove prošnje.

Leta 2005, ob papeževi smrti, so celo Ratzingerjevi ideološki nasprotniki priznali, da si oseminsedemdesetletni kardinal ne želi nič drugega, kot le vrniti se na Bavarsko, kjer bi se lahko posvetil kristologiji. Ambiciozno spletkarjenje ustreza karikaturi konzervativnega duhovnika, nima pa prav ničesar skupnega s pravim Josephom Ratzingerjem iz krvi in mesa.

Poleg tega se v prizoru, ki prikazuje namišljeno srečanje med papežem Benediktom in kardinalom Bergogliom v vrtovih v Castelu Gandolfo, ostareli papež mrko spravi na svojega argentinskega kolega in bridko kritizira kardinalovo teologijo. Celo Ratzingerjevi kritiki priznavajo, da je “Božji rotvajler” pravzaprav vedno prijazen, tih in nežen v odnosu do drugih. Lajajoč ideolog je prikladna karikatura, a je zdaleč od resničnega Ratzingerja.

THE TWO POPES
Netflix

Duhovni propad ali izjemna duhovna vitalnost?

Resnično napačni upodobitvi papeža smo priča tudi proti koncu filma, ko malodušni Benedikt, odločen, da se odpove papeževanju, prizna, da ne sliši več Božjega glasu in da ga sliši le še prek na novo odkritega prijateljstva s kardinalom Bergogliom. Naj poudarim, da s tem nikakor ne želim biti nespoštljiv do papeža Frančiška, ampak da bi eden izmed najinteligentnejših in duhovno prebujenih katolikov zadnjega stoletja potreboval posredovanje kardinala Bergoglia, da bi spet zaslišal Božji glas, je povsem absurdno.

Od začetka do konca svojega službovanja je Ratzinger oz. papež Benedikt napisal nekaj duhovno najodličnejših teoloških del. Da se je do leta 2012 utrudil in bil fizično tako slaboten, da se ni več čutil sposobnega voditi velikega ustroja Katoliške cerkve – da, seveda. A da bi bil duhovno izgubljen – nikakor. Morda gre za fantazijo nekaterih ljudi na levi, da “konzervativci” skrivajo svoj duhovni propad za krinko pravil in oblastništva, a človek bi moral biti v zares hudi stiski, da bi takšno taktiko uporabil pri Josephu Ratzingerju.

Najboljši deli filma so izseki iz zgodnejšega obdobja v življenju Bergoglia, ki znatno osvetlijo psihološki in duhovni razvoj prihodnjega papeža. Prizor, ki prikazuje njegovo presunljivo srečanje z umirajočim spovednikom, je še posebej ganljiv. Tudi nepopustljivo ravnanje z dvema jezuitoma med “umazano vojno” v Argentini dobro pojasni njegovo predanost revnim in preprostemu načinu življenja.

Manjkajoči prizori iz Ratzingerjevega življenja

Po mojem mnenju bi bil film nedvomno precej boljši, če bi podobno obravnaval tudi Josepha Ratzingerja. Če bi bil v filmu prizor, v katerem bi bil v zadnjih dneh tretjega rajha šestnajstleten fant iz protinacistične družine prisilno rekrutiran v vojsko, bi bolje razumeli Ratzingerjevo globoko nezaupanje do posvetnih in totalitarnih utopij in kultov osebnosti.

Če bi bil v filmu prizor mladega duhovnika, teološkega svetovalca kardinala Fringsa, ki je vodil liberalno frakcijo na Drugem vatikanskem koncilu in si prizadeval za odmik od predkoncilskega konzervativizma, bi razumeli, da ni bil kak nespameten varuh statusa quo. Če bi bil v filmu prizor, v katerem bi bil profesor iz Tübingena, ki je ogorčen nad pokoncilskim ekstremizmom, bi morda razumeli njegovo zadržanost v zvezi s programi, ki so zagovarjali spremembo zaradi spremembe same.

Če bi bil v filmu prizor, v katerem bi prefekt Kongregacije za nauk vere pisal dokument, ki je bil premišljeno kritičen in hkrati globoko naklonjen teologiji osvoboditve, bi razumeli, da papež Benedikt nikakor ni bil ravnodušen do hude stiske revnih.

Ugotavljam, da bi takšna obravnava likov zahtevala precej daljši film, ampak nič zato. Z veseljem bi gledal štiriurni film, ki bi bil enako pošten in pronicljiv do Ratzingerja, kot je do Bergoglia. Tako ne bi dobili le izjemne psihološke študije, ampak tudi poučen pogled na dve različni, a globoko dopolnjujoči se cerkveni perspektivi. Namesto tega smo dobili nekaj, kar bolj spominja na risanko.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar. 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.