Pred kratkim sem zamenjala službo. Zaradi narave mojega novega dela so mi sodelavci priporočili, naj si omislim profil na Facebooku. Začela sem razmišljati. Do sedaj nisem imela profila na prav nobenem družbenem omrežju. Nisem čutila potrebe po tem in ob veliki družini si niti ne predstavljam, kje bi našla čas še za to “obveznost”.
Preberite še:
Zakaj jo je popihal s Facebooka?
Vseeno sem začela o tej ideji bolj resno razmišljati. Med drugim sem ugotovila, da me je ob vseh zgoraj naštetih dejstvih tudi strah. Strah tega, kakšni bodo odzivi na moje objave. Strah, da bom naše pestro družinsko življenje skušala prikazati lepše, kot je v resnici. V prevodu: strah, da bom dobila premalo všečkov.
Potrditev, ki si jo vsi želimo
Upam si trditi, da si prav vsakdo želi prejeti čim več “všečkov”. Naj bo to na Facebooku ali pa v živo – od staršev, učiteljev, prijateljev, sorodnikov. Prav vsi si želimo potrditve. Potrditve, da smo nekaj naredili dobro, da smo vredni ljubezni in spoštovanja. In potrditev iščemo na različne načine.
Nekateri, kot na primer jaz, to delamo tako, ker želimo vsakomur ustreči. Ne znamo reči ne, tudi takrat, ko smo že na koncu moči. Prevzemamo nove in nove naloge. Jezimo se, če otrok pozabi napisati domačo nalogo. Žalostni smo, če vložimo veliko truda (na primer v pospravljanje stanovanja), pa mož tega ne opazi.
Preberite še:
Voščila za bližnje na Facebooku – modno ali priročno?
Zato smo nenehno v pogonu in se ne znamo ustaviti. Ko sem nekoč to svoje početje razlagala trenerju na treningu za vodje, me je čisto resno vprašal: “Zakaj potrebuješ potrditev od drugih, ali ni dobro opravljeno delo potrditev že sama po sebi?” Dal mi je misliti.
Kot tisti, ki ne dobi nobenega všečka …
Starši dobro vemo, da je prav vzgoja tisto področje, kjer vsakodnevno ne dobimo prav veliko potrditve – predvsem ne od lastnih otrok. V vsakodnevnih izzivih z malčki in pregovarjanju z najstniki se na koncu dneva večkrat počutimo kot tisti, ki niso dobili prav nobenega všečka na Facebooku, čeprav smo se vse dan trudili, stregli, se vadili v potrpežljivosti in skušali biti razumevajoči …
Občasno nas “povšečka” kdo od znancev, na primer župljani, ki pred mašo pohvalijo, kako pridne otroke imamo. V takih trenutkih se skušam spomniti, kdo je tisti, pri katerem je v resnici vredno zbirati všečke. Bog nas je ustvaril po svoji podobi. On je edini, ki nas sprejema takšne, kakršni smo. Z vsemi napakami in padci vred.
Preberite še:
Naglas si ne upam izreči, na Facebook pa lahko napišem?
Če bi Bog imel Facebook …
Če bi imel Bog profil na Facebooku, bi nam podelil všeček vsakokrat, ko bi se spomnili nanj in ga povabili v prav tisti trenutek, v katerem smo. Nekateri pravijo, da se na Boga spomnijo takrat, ko jim je hudo in potrebujejo pomoč. Jaz imam nasprotno težavo. Rada se zahvaljujem Bogu za lep izlet z družino, za sončen dan, za večer s prijatelji.
Ko se znajdem v težavah, pa kar zmrznem. Krivdo za nastalo situacijo valim nase, se jezim, ker sem se spet spotaknila na tistem mestu, na katerem se redno spotikam, čeprav vem, kateri kamen bi morala preskočiti.
Preberite še:
Koliko všečkov potrebuje Facebook, da vas pozna bolje od žene?
Zato se vsakokrat, ko se znajdem v situaciji, ki me presega, še posebej učim izročati. Priznati svojo starševsko in človeško nemoč in prositi Jezusa, naj vstopi v moj trenutek stiske, naj mi pomaga.
Prosim za notranji mir in za sposobnost razločevanja, v katerih bitkah se je smiselno boriti do konca in katere so se začele samo zato, ker so moje želje trčile ob želje mojih otrok ali mojega moža … Morda pa si le omislim profil na Facebooku. Takega, na katerem bom zbirala Božje všečke.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
Preberite še:
Slavna manekenka odkrito priznala: vzdržnost pred poroko je temelj najinega zakona
Preberite še:
Te besede so popolno zagotovilo, da se vam bo otrok uprl. Zato raje izberite …
Preberite še:
5 ključev do dobre vzgoje in izobrazbe po nasvetu svetega Janeza Boska
