Ko se je sin poročil, se je odtujil od nas in drži s snaho
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša. Hvala vam! 🙏
Vprašanje bralke:
V družini se nam je zgodila huda izkušnja. Sin se je poleti poročil, s snaho sta stara 23 in 22 let. Snaha je hotela poroko urejati po svoje, tudi sin se je zelo spremenil. Z možem sva hotela pomagati, tako kot pri najinem prvem sinu, pa nista hotela sprejeti nobene najine ideje. Tudi živeti nočeta pri nas. O tem, da je snaha noseča, smo izvedeli od drugih ljudi.
Odgovarja: Andreja Poljanec, zakonska in družinska terapevtka
Žal mi je, da je sinovo odhajanje od doma povezano s toliko razburkanosti. Verjamem, da vam je hudo, česar sem vesela, saj to govori o določeni meri ranljivosti. Tako se imate možnost naučiti nekaj novega o sebi in tudi naučiti se biti bolj odprta za njuno doživljanje, njune ideje …
Morda ste bili vi v mladosti navajeni večje poslušnosti, tudi če ni bila vedno upravičena. Sedanja mladina pa se bolj zaveda, da mora najprej prisluhniti sebi, se vzljubiti, šele potem lahko to ljubezen in sočutje deli naprej.
Vaša “ta mlada” sta trenutno v fazi, ko verjameta, da bosta s povezanostjo med seboj naredila največ za svoj zakon in v prihodnosti za svoje otroke. Verjameta, da morata držati skupaj, šele potem upoštevati vas. Za začetno fazo skupnega življenja je to v redu. Za naprej pa bi bilo seveda bolje, da bi zmogli biti bolj ranljivi in iskreni drug z drugim, si znati prisluhniti in tudi sodelovati.
To bo izziv tako za vašega sina in snaho kot za vas, ki vas ta izkušnja vodi v možnost naslednjega razmišljanja: koliko se lahko mladi par ob vas sprosti, da bi lahko določene stvari dobro in skupaj izpeljali?
V primerih, ko se tako močno izogibajo srečanjem in iskrenim pogovorom, imajo ponavadi občutek, da jih v tem ne morete začutiti in razumeti. Kot npr. pri pripravi na poroko, ko ste se zapletli v konflikte, ki jih niste zmogli primerno razrešiti in se prek njih povezati. Na podlagi izkušenj sklenejo, da je bolje, če se z vašimi predlogi sploh ne ukvarjajo.
V tej materinski žalosti prosite za dar modrosti, da boste zmogli prepoznati pogrešanje in ljubezen do njiju in jima to nežno izraziti. Poskušajte ju razumeti v njunih občutkih! Sploh nikoli ni prepozno, da se tega priučimo!
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
