Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!
Aleteia

“Po izkušnji, ki sem jo imela za sabo, sem vedela, da je moje življenje Jezus”

KARMELIČANKA-TEREZIJA-BENEDIKTA-MARIJE-POMAGAJ
URŠKA KOLENC | ALETEIA
Deli

Obiskali smo karmeličanski samostan v Mirni Peči. V njem v skupnosti sedmih sester prebiva sestra Benedikta, ki je večne zaobljube izrekla pred sedmimi leti, prav na praznik Gospodovega darovanja

“Bogu sem rekla: če obstajaš, potem me reši,” o svojem iskanju smisla življenja v dijaških letih na škofijski gimnaziji in med študijem filozofije in pedagogike pripoveduje Jerica Mulej, danes sestra karmeličanka Terezija Benedikta Marije Pomagaj.

Vzgojena je bila v tradicionalni katoliški družini, vsako nedeljo so šli k maši, ob večerih so molili. Po večletnih notranjih bojih in iskanju svoje poti je bila tri leta del skupnosti sester Družine Kristusa Odrešenika v Logarski dolini, leta 2008 pa je vstopila v samostan v Mirni Peči.

Pred odločitvijo za samostan ste študirali, imeli fanta, iskali smisel življenja. Precej “običajno” življenje mladega človeka. Kako se spominjate tistih let?
Iskanje smisla je bilo rdeča nit vsega. Pri 18 letih sem se odločila, da ne bom več verovala v Boga. V srednji šoli sem veliko brala dela Friedricha Nietzscheja. Zdelo se mi je, da sem v njih odkrila resnico. Prvo njegovo delo, ki mi je prišlo pod roke, je bil Antikrist. Knjigo sem kar požirala. Med odmori sem včasih ves čas preživela v knjižnici in brala.

Po tej odločitvi, ko sem opustila molitev in zakramente, se mi je zdelo, kot da se mi je odprl drug svet, da so zame odprte vse možnosti in kot da sem začela na polno uživati življenje. To je trajalo približno tri leta. Nato sem se začela zavedati, da nisem pristna. Na zunaj sem hotela ljudem pokazati, kako sem srečna, v sebi pa sem se počutila prazno.

Hkrati sem v globini iskala smisel. Smisel sem našla samo v tem, da vztrajam v praznini. Znotraj sebe sem grozno trpela. Prepričana sem bila, da smisla ni: kdor si laže, da smisel je, si hoče le olajšati težo življenja. Iskala sem moč, kako živeti to absurdnost, a imela sem vse manj moči. Ker nisem mogla več tako živeti, se je v meni začela pojavljati želja po smrti.

Ko sem bila res v najhujši stiski, se je v meni zbudil klic, prošnja in sem rekla: Bog, če si, potem me reši.

In kako se je Bog odzval?
Odzval se je tako, da me je nekaj dni za tem pot (veliko sem namreč hodila in na ta način tešila notranjo stisko) pripeljala v Logarsko dolino do hiše, kjer so živele redovnice. Ravno tisti dan in tisto uro, ko sem prišla, so se tam začele ignacijanske duhovne vaje v tišini. Že nekaj dni sem hodila, zato sem želela le kakšen dan prespati pri njih in si malo odpočiti. Vsi so mislili, da sem prišla na duhovne vaje. Dali so mi Sveto pismo in me vpisali na seznam udeležencev. Sama pri sebi sem rekla: kaj hočem, sedaj bom ostala tukaj teh pet dni.

Nisem mogla brati Svetega pisma. Vse, kar je bilo božje, se mi je upiralo. Tisti ljudje so se mi zdeli tako čudni. Ampak tam je bila sestra redovnica, ki se je takoj zavzela zame. Preprosto sem ji povedala, kaj se z mano dogaja. Videla me je s srcem.

Ko so se duhovne vaje končale, se mi je še vedno vse zdelo nesmiselno. Redovnica mi je predlagala, naj še malo ostanem pri njih.

Z njimi sem bila 14 dni. Lepo mi je bilo v naravi. Lahko sem delala na vrtu, pomivala posodo, hodila … Sestre so bile iz globine videti srečne, pristne. Bile so že starejše, po duši pa zelo mlade. Jaz pa sem bila mlada, a naveličana vsega, z velikim bremenom na sebi, kot kakšna starka.

Sestre so učile ljudi premišljevalne molitve ob Svetem pismu; da greš za eno uro s Svetim pismom v kapelo pred Najsvetejše in pustiš, da lahko Bog spregovori v tebi. To smo počele vsak dan. Tudi če je bilo veliko dela, je sestra rekla: pojdimo molit. Ob vsem delu, ki so ga imele, je bil Bog prvi. To je bila zame svoboda, ki je nisem doživela še nikjer. Zdelo se mi je, kot da v mojo pusto dušo počasi kaplja neko novo življenje. To je bil začetek novega rojevanja. Sledili so hudi boji. En del v meni se je upiral, drug del pa je hrepenel po tem novem življenju. Potem sem zelo pogosto hodila na duhovne vaje nazaj v Logarsko dolino.

TEREZIJA BENEDIKTA MARIJE POMAGAJ KARMELIČANKA MIRNA PEČ
URŠKA KOLENC | ALETEIA

V Cerkvi je ogromno različnih redov. Kako ste našli pravega zase?
To “zavohaš”, Sveti Duh ti da spoznati. Imela sem stik z različnimi skupnostmi, prav zato, ker sem vedela, da me Bog kliče, a nisem vedela, kam. Udeleževala sem se tečajev, taborov in srečanj, ki so jih organizirale različne redovnice. Ko pa sem prišla sem v Mirno Peč ter stopila skozi vrata samostana, sem vedela, da je to zame.

Prvič sem prišla konec aprila za nekaj dni, 16. julija 2008, na praznik Karmelske Matere Božje, pa sem vstopila v klavzuro. Od takrat nisem več zapustila samostana, razen ko je bilo potrebno iti k zdravniku ali urediti uradne dolžnosti.

Sedaj je čas vstopa daljši. Od dekletovega prvega stika s samostanom do vstopa naj bi preteklo eno leto in potem še eno leto do preobleke. Pred prvimi zaobljubami pa sta potrebni še nadaljnji dve leti noviciata. Čas do večnih zaobljub tako sedaj šteje od 9 do 12 let.

Vas je bilo kaj strah dokončne odločitve, da ostanete do konca življenja zaprti za zidovi samostana?
Sploh ne. Po taki izkušnji, ki sem jo imela za sabo, sem vedela, da je moje življenje Jezus. Želela sem se mu popolnoma izročiti, se ga okleniti in živeti v njegovem objemu. Tukaj želim umreti. Nikoli mi ni prišlo na misel, da ne bi bila več karmeličanka.

Življenje za samostanskimi zidovi je v marsičem zelo drugačno od sodobnega načina življenja. Kaj je največja lepota takšnega življenja?
Največja lepota je biti v odnosu z Bogom in pustiti, da te Bog nagovarja, da lahko živiš povezana z Njim in s sestrami. Da smo skupnost, v kateri skupaj živimo te vrednote, je velik privilegij.

KARMELIČANKE MIRNA PEČ
JOŽE POTRPIN | DRUŽINA

O posvečenem življenju še vedno krožijo različni stereotipi. Se spomnite kakšnega iz časov, ko ste se odločali za vstop, in kaj ste o njem spoznali pozneje?
Stereotip ali bolje predsodek, ki sem ga jaz imela o redovnicah, je bil, da so malo zafrustrirane. Verjetno sem si mislila, da bi bila jaz zafrustrirana, če ne bi imela moža in otrok.

Življenje v samostanu je tudi težko, pridejo trenutki, ki so težki, ampak se mi zdi daleč od zafrustriranosti. Tudi ko je težko, je trpljenje v bistvu velik blagoslov, ker te potisne še globlje v Jezusovo srce. Biti Jezusova nevesta, biti Njegova žena in biti mati mnogih duš, to je nekaj najlepšega!

Ko pa pridejo preizkušnje, je na prvem mestu molitev, potem pa pogovor s predstojnico, z duhovnim voditeljem, spovednikom. Težave se vedno rešujejo v odnosu z Bogom in ljudmi.

Glavno opravilo posvečenega življenja je molitev, s sosestrami pa ste zelo dejavne tudi na drugih področjih. Kako poteka vaš dan?
Malce popravljam: glavno opravilo je ljubezen, molitev je sredstvo.

V zimskem času vstanemo 20 čez pet. Poletni čas je malce drugačen. Zjutraj molimo hvalnice iz brevirja. Sedemkrat na dan se zberemo v koru, notranji sestrski kapeli. Sledi ura notranjega premišljevanja v tišini, nato zopet molimo iz brevirja, sledi sveta maša, zajtrk, po njem pa gremo k delu.

Vsaka sestra ima svojo službo, ki jo mirno opravlja. Službe se zamenjajo na tri leta ob volitvah. Predstojnica v dogovoru z nami presodi, kakšne bodo naše zadolžitve, tako da vsaka dela tisto, za kar je sposobna in za kar ima veselje. Opravljamo hišna gospodinjska dela, šivamo, krasimo sveče, pečemo hostije, delamo na vrtu, imamo čebele, kokoši, skrbimo za župnijsko cerkveno perilo.

Ob enajstih molimo opoldansko molitveno uro, sledi kosilo. Vse do takrat naš dan poteka v samoti in molku. Potem je čas za razvedrilo, ko sestre pridemo skupaj, vsaka s svojim ročnim delom, in se pogovarjamo, pojemo, se hecamo in smejemo.

Za samostanskimi zidovi ne manjka humorja

“Naša skupnost je že od začetka mednarodna. Začeti se učiti slovensko pri 60-ih letih je velik podvig, ki naši sestri iz Anglije izredno dobro uspeva. Toda smeha tudi tu ne manjka, še posebej, ko naj ji prinesemo kozarec z njenim šivanjem (košaro namreč). Ali ko se zasliši v kuhinji od štedilnika: “Naj zgorim?” (Naj zakurim?) Ali pa ko pri večernicah molimo za naše bogoslužje (bogoslovce) in prosimo: “Kristus, reži nas, Kristus odreži nas” (odreši). Po drugi strani se pa tudi ona nasmeji ob naši slovenski angleščini.”


In še: “Naša pokojna mati Agneza je vse do zadnjega dne svojega življenja poskrbela za smeh. Vse življenje taka kmetica in vrtnarica, zadnje mesece pa povsem priklenjena na posteljo! Toda veselja in upanja ji to ni jemalo. Po dolgotrajni poletni suši pride neko jutro sestra k njej z radostnim sporočilom: “Nebeški Oče nam je poslal dež!” Mati Agneza pa pobožno sklene roke in se ganjena ozre proti stropu: “Ja, Bog ti povrni, nebeški Oče!” In ko je slišala, kaj je rekla, se je še sama prisrčno nasmejala.”

Nato gremo spet vsaka po svoje, ob dveh se zberemo k molitvi, sledi ura duhovnega branja, ko vsaka bere svojo duhovno knjigo, tisto, ki ji pri duhovnem življenju najbolj pomaga. Po tretji uri je zopet čas za delo, do 20 do petih, ko skupaj molimo rožni venec in večernice. Po uri premišljevanja v tišini je večerja, sledi čas za razvedrilo in molitev sklepnic iz brevirja. Sledi strogi molk, ob devetih molimo še uro bogoslužnega branja. Približno ob desetih gremo k počitku.

KARMELIČANKA TEREZIJA BENEDIKTA MARIJE POMAGAJ
URŠKA KOLENC

Tudi redovnicam niso prihranjene preizkušnje, na primer bolezen. Kako ste vi osmislili svojo?
Bolezen, zaradi katere sem morala pet let hoditi na zdravljenje, res ni bila kaj hudega. Pičila me je čebela, zgodila se je anafilaktična reakcija in zdravljenje je bilo potrebno, da sem spet postala odporna na pik čebele. Nobenega trpljenja ni bilo, bilo je samo toliko moteče, kolikor sem morala redno hoditi iz samostana.

Mi je pa bila ta izkušnja dobrodošla, ker sem med vožnjo nazaj v samostan vsakič doživljala, kot da se vozim iz nekega črno-belega sveta nazaj v barve. Zavedam se, da je moje življenje sedaj lepše, kot je bilo prej.

Bog je blizu na vsakem koraku, povsod, ne samo v samostanu. Živi v vsakem srcu. Če najdeš Boga blizu sebe, še bolje, v sebi, potem si našel nebesa.

Kdor življenja tovrstnih redov ne pozna, lahko misli, da svetu ne prinašate ničesar, saj ste pač zaprte, samozadostne, svet “vas ne zanima”. Kakšna je resnica? Kako spremljate dogajanje okoli sebe, v svetu? Kakšen je vaš prispevek družbi?
Konkretno nas s tem, kar se dogaja v svetu, seznanijo ljudje, ki pridejo na obisk, pokličejo po telefonu. So zaskrbljeni in prosijo za molitve. Tega je zelo veliko. Od časopisov beremo Družino.

Naš prispevek k družbi se mi zdi najlažje razumljiv ob besedah sv. Edith Stein, ko je rekla, da nas ne more rešiti človeška dejavnost, ampak Kristusovo trpljenje. Verujemo, da smo prišle v samostan, da bi imele delež pri Kristusovem trpljenju in vstajenju. S tem, ko živimo povezane s Kristusom, pomagamo svetu.

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.