Tukaj boste našli nekaj mitov, ki jih kot terapevtka za pare poskušam razbiti ali vsaj razjasniti.
Terapevt se bo postavil na eno stran
Takšne pomisleke imajo najpogosteje moški. Izvirajo iz dejstva, da večji del psihoterapevtov predstavljamo ženske in je včasih težko najti zakonskega terapevta, ki bi bil moškega spola. Možje predvidevajo, da bo žena na terapiji njun problem gotovo predstavila v takšni luči, da bo terapevtko pridobila na svojo stran in ga bosta potem obe nagovarjali in pritiskali k spremembi, ki je sam ne želi storiti.
Preberite še:
Na pomoč! Mož je ves čas v službi!
Vse prej kot to. Spol terapevta nima za terapijo nobenega pomena. Vsekakor je terapevt izpostavljen izgubi nevtralnosti, ampak ne le glede na spol (in kdo je sploh rekel, da bi nevtralnost izgubil v prid svojega spola?), pač pa glede na katerokoli temo in dejavnike, ki se pojavijo v terapevtskem procesu.
Veste, da je nevtralnost lahko izgubiti ne le zaradi osebe, ampak tudi zaradi ideje, domneve, terapevtskega posega? Terapevti so šolani na tak način, da bi nevtralnost kar se da ohranili. Del šolanja je tudi izvajanje terapij pod nadzorom, za kar imajo ustrezno podporo mentorjev.
Preberite še:
Je zakonska zveza namenjena zdravljenju osamljenosti?
Terapija povzroči, da zakoni propadajo
“Kriza je trajala, ampak trajal je tudi zakon. Bilo je, kot bi moralo biti. Potem pa sta šla na terapijo in se ločila. Hvala lepa za takšno terapijo.” Že mnogokrat sem slišala tak pomislek. Odločitev za ločitev ni odločitev zakonskega terapevta. Ni terapevt tisti, ki vloži vlogo za ločitev.
Kaj počnemo v času zakonske terapije? Naloga terapevta je prepoznati vzorec funkcioniranja zakona in postavljati takšna vprašanja, izražati takšna mnenja, ki naj bi razbila neustrezni vzorec. Terapevt paru naloži naloge, ki jih mora izvajati zunaj terapije. Zahvaljujoč vsem tem ukrepom zakonca sama prepoznata komunikacijske vzorce, v katerih delujeta, in začenjata opazovati, kaj njun zakon ruši in kaj ga krepi.
Preberite še:
Kako prepričati moža za zakonsko terapijo?
Ni vsak par pripravljen na spremembe, ki pomagajo pri ohranjanju zakona. Ni vsak človek pripravljen drugemu oprostiti za krivice, ki mu jih je ta povzročil. Zgodi se, da se par v času terapije odloči za ločitev. Terapija se na tem mestu ne konča. Vse prej kot to.
Če se zakonca odločita, da bosta ostala skupaj (ali da se bosta razšla), je naloga terapevta, da jima zastavi takšna vprašanja, zaradi katerih bosta pridobila znanje o tem, ali je to zanju najboljša odločitev.
Preberite še:
Kako se spopasti z ločitvijo
Terapija je prepričevanje drugega o svojem mnenju, terapevt pa določi, kdo ima prav
Povedala bom na kratko: tako ni videti niti zakonska niti družinska terapija. Tako ni niti pri individualni psihoterapiji. Kot psihoterapevtka rada gledam, kako se ljudje med prvim posvetom sprostijo, ko jim postavljam zaporedna vprašanja, katerih namen je, da spoznam njih, njihove težave, perspektivo in razmišljanje.
Mislim tudi, da stranke zaznajo, da bi jih terapevt rad razumel, zato da bi jim lahko kar najbolje pomagal.
Kmalu je jasno, da ni treba nikogar o ničemer prepričevati, nihče ne razsoja, kdo ima prav in kdo ne. Psihoterapevtska srečanja bi morala razširjati perspektivo stranke in ji dajati prostor za eksperimentiranje med terapijami. To je vse.
Zdaj, ko že veste, kakšni so miti o zakonski terapiji, upam, da – če jo boste potrebovali – zanjo ne boste več našli izgovorov.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto.
Preberite še:
Moj otrok je zbolel … Ali vseeno sme ven?
Preberite še:
Škof Barron kritično o filmu Dva papeža
Preberite še:
Nekoč odvisnik od alkohola in mamil, danes pa Alex pomaga drugim
