Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Elektronske igrače: da ali ne?

TABLET
fizkes | Shutterstock
Deli

Televizija, računalnik, pametni telefon so staršem pogosto v pomoč, delujejo kot nekakšna varuška, saj se otroci ob njih povsem umirijo. Vendar imajo veliko močnejši vpliv na možgane, kot si mislimo

Otroci so danes v zelo zgodnji dobi obkroženi z elektronskimi napravami, igračami, ki oddajajo zvoke in barve in jih malčki izredno hitro usvojijo. “Še ne dolgo nazaj je otrok imel na posteljici metuljčke in zvončke, njegovi možgani so se počasi privajali na življenje tega sveta. Zdaj ima marsikatera posteljica, kahlica in otroška miza monitor, ki oddaja zvoke in barve. Otrok jih obvlada, še preden shodi, dobro ve, kje je gumb, da se oglasi krava. Starši mislijo, kako pameten je, vendar to ni inteligentnost, možgani si le zapomnijo, kaj je treba narediti,” navaja terapevt Miha Kramli.

Vir prehranjevalnih motenj

Izpostavljenost utripajočim in piskajočim igračam povzroči, da otroci zamenjujejo dražljaje in dogaja se, da dveletni otroci brez teh naprav nočejo opravljati osnovnih potreb, kot sta prehranjevanje in odvajanje. Mize in kahlice, ki imajo že vgrajene monitorje, so po mnenju Kramlija hud in nedopusten poseg, so nečloveške. “Otrok mora imeti mir, ko jé, da se spoprijatelji z okusom in vonjem hrane. Hrana mu mora biti v tem obdobju najmočnejši dražljaj,” doda terapevt in poudari, da je to tudi vir prehranjevalnih motenj.

Zavora ustvarjalnosti in delavnosti

Piskajoče igrače zavirajo tudi ustvarjalnost, za primer Kramli postreže barvanje. Kadar otrok z barvicami barva pobarvanko na papirju, v sebi začuti nagon, da ko konča z enim likom, nadaljuje z drugim. “Ko ‘peš’ barva, se v njem razvija vzgib za delo,” česar pri elektronski pobarvanki ne doživi. “Tam porive, da barva, prejema od zunaj. Ne nastaja notranja potreba, temveč od zunaj dobiva navodila, in ko ta usahnejo, je neaktiven in nesposoben biti ustvarjalen.”

PLAYING
Shutterstock | Tomsickova Tatyana

 

Narava jih ne pomiri

Terapevt, ki ima v svoji ambulanti vedno več odvisnikov od elektronskih naprav, poudarja, da ni proti elektronskim igračam, vendar je nujna zmerna uporaba. Utripajoče in piskajoče igrače naj bodo otrokom na voljo le enkrat, dvakrat na teden. Če je tega več, otroci postanejo neambiciozni. “Ko jih peljemo v gozd, misleč, da se bodo tam utrudili in pomirili, jih tam nič ne zanima in naredijo sceno, da gremo čim prej domov, kjer se pomirijo s tablico.”

Vzrok za to je tudi modra svetloba, ki kljub filtrom predvsem pri otrocih in mladostnikih povzroča nespečnost, razdražljivost in nesposobnost koncentracije, kar vodi v razpršeno pozornost. Hkrati pa ubija voljo, zato postajamo otopeli, brezbrižni in nas nič ne razveseli.

Pravljica ali risanka za lahko noč?

Bolj kot risanko za lahko noč zato priporoča pravljico. “Ko otrok posluša pravljico, se njegovi možgani potrudijo, da v domišljiji naslikajo prizor potovanja Jožefa in Marije v Betlehem ali zmaja s sedmimi glavami, ki bruha ogenj.” Četudi pravljico posluša že stotič, se je ne naveliča, saj so možgani zaposleni z vsebino, da jo naslikajo. S tem se razvija sposobnost abstraktnega razmišljanja, ki nam v življenju omogoča “videti” tudi tisto, kar je neotipljivo in neulovljivo in le v sebi čutimo.

“Izrednega pomena je, da ima otrok na voljo dovolj pravljic, molitev, pogovora, da bo razvijal abstraktno razmišljanje in bo sposoben oblikovati avtonomno vest.” Če pa otroka prepustimo zgolj ekranom, ustvarjamo nekritičnega, vodljivega potrošnika brez vesti, ki sledi umetno ustvarjenim potrebam, dodaja Kramli.

 

Izpostavljeni samouničenju

Če starši otrokom omejitev glede uporabe ne postavijo dovolj zgodaj, otrok lahko zdrsne v zasvojenost. Postane povsem nefunkcionalen – ni sposoben končati stavka, kaj šele šolo, ne zmore preteči 500 metrov in skrbeti za higieno … “Če je moj otrok 3000 ur na družbenih omrežjih, jaz pa sem v službi 2080 ur, je on več na modri svetlobi kot jaz v službi. To je samouničevalno vedenje,” pravi terapevt, zato bi starše danes moralo skrbeti, kje je otrok v tem trenutku, ne kaj bo z njim čez 10 let. “To postaja vedno bolj pomembno civilizacijsko vprašanje, na katero bo moralo odgovoriti zdravstvo, sociala, šolstvo, Cerkev.”

 

Celoten prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.