Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!

Aleteia

“Kdor bere z odprtim srcem, bo razumel”

PETER SVETINA
ARHIV DRUŽINE
Deli

O mrožku, ki si ni hotel striči nohtov, Klobuk gospoda Konstantina, Modrost nilskih konjev, Kako zorijo ježevci je le nekaj naslovov njegovih del za najmlajše. Pisatelj in pesnik Peter Svetina o duhovnih razsežnostih svojega pisanja

Peter Svetina je eden vodilnih slovenskih pisateljev za otroke in mladino, za svoja dela je prejel že mnoge nagrade, največ za pesniško zbirko Molitvice s stopnic. Uvrstil se je med letošnje finaliste za Andersonovo nagrado, ki jo podeljujejo pisateljem na področju mladinske književnosti. Piše tudi za odrasle, leta 2018 je izšla pretresljiva pesnitev Poročilo o Jasperju Krullu z versko vsebino. Prevaja iz angleškega, češkega, nemškega in hrvaškega jezika, na univerzi v Celovcu predava slovensko in južnoslovanske književnosti. Piše tudi strokovne članke in monografije. Z družino živi v bližini Ljubljane, a pravi, da je doma najprej mož in oče, ne pisatelj.

Je pri vas doma veliko knjig?
Veliko! … Tako da jih moram včasih kar nekaj odpeljati in podariti fakulteti in študentom! Vendar to ni zagotovilo, da bodo otroci brali. Moja otroka sta v nekem obdobju brala zelo veliko, v drugem manj, zadnje čase spet več. Vedno sta si sama izbirala, kaj bosta brala, z ženo pa sva jima še kakšno knjigo podtaknila, da sta lahko primerjala različno kakovostne knjige. Da sta sama ugotovila, kaj jima je v sprostitev, kaj je dobro. Da pa bi rekel, da česa ne smeta brati, pa nikoli.

Tudi vi ste odraščali med knjigami. Vaša mama je bila sodelavka Ele Peroci, oče prijatelj Jožeta Snoja. Kako se spominjate svojega otroštva?
Spomnim se umirjenega, varnega vzdušja v naši družini. Z bratom sva imela varuško, v vrtec sva šla šele v malo šolo. Bila je iz Ribnice in je imela naravni čut za otroke. Bilo je prav čarobno. Vsako jutro je prišla in bila z nama, dokler se niso vrnili starši. Oba sta bila novinarja in če sta bila odsotna tudi zvečer, je bila še zvečer z nama.

Otroštvo s teto Jano, kot smo ji rekli, je bilo res lepo. Igrali smo se, delali šotore. Res se je potrudila za naju. Brat pravi, da je bila naravni psiholog: točno je vedela, kdaj mora kaj reči, kdaj se mora postaviti na najino stran in kdaj nama mora kaj reči. To vzdušje želim slikati v svojih zgodbah za otroke. Ne konkretno, zgodbe prihajajo od vsepovsod. O vzdušju pa sem velikokrat premišljeval, da bi rad, da je spokojno, lepo.

Ste imeli doma tudi versko vzgojo?
Vsak večer smo molili sveti angel, mama in oče sta naju vedno pokrižala. Mamina teta iz Idrije, kamor smo veliko hodili, je učila verouk. Tudi oče prihaja iz katoliške družine. Velikokrat smo za žegnanja in veliko noč obiskovali babico. Oba z bratom pa sva šla k obhajilu pozno. K obhajilu in birmi skupaj.

Po drugi strani je bila tudi velika odprtost do tistih, ki so bili tolerantni do krščanstva, čeprav niso bili kristjani. Moj ded je bil partizan. Moža tete Jane pa so kot domobranca ubili v Rogu. O teh stvareh smo pri nas odprto govorili. Pozneje sva se z bratom vključila v župnijo Dravlje. Hodila sva na jezuitske duhovne vaje, jezuitska duhovnost me je zelo pritegnila. Tudi svojo ženo Barbaro sem spoznal v župnijskem mladinskem pevskem zboru.

PETER SVETINA
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Zanimiva je bila tudi vaša izkušnja bivanja s patri cistercijani v samostanu v Stični!
Res je. To je bilo, ko sem bil v 80. letih na poljanski gimnaziji in smo morali opraviti prakso. Profesor mi je dovolil, da grem v samostan v Stično, kar je bilo za tisti čas nenavadno. Šel sem na vlak in na avtobus v Stično vprašat opata, ali bi lahko prišel k njim v knjižnico na prakso za dva tedna. Malo se mi je nasmehnil in mi rekel: “Ja pa prid’!” (smeh) In tako sem res bil tam. To je bila res lepa izkušnja! Doživel sem še p. Ašiča, slikarja p. Humeka. Patrom se je zdelo, da morajo za tega mladega poba dobro poskrbeti. Z mano so hodili na sprehode, se pogovarjali.

Vaše knjige za otroke večinoma ne govorijo eksplicitno o Bogu. Morda zato, da jih lahko vsi razumejo?
Didaktična literatura, ki bi povedala vse naravnost in vse stvari do konca, mi ni blizu. Veliko bližje mi je, če je vsebina podana na način, da ostane pomen odprt, da si ga sam razložiš. Za moje pojme še najbolj naravnost s krščansko tematiko so zaznamovane Molitvice s stopnic in kratek roman Škržati umolknejo opolnoči. Občutek imam, da so krščanske vrednote tako univerzalne, da nagovorijo vsakega človeka, ki je odprt. Kako jih poimenujemo, je drugotnega pomena.

Kako vidite povezanost umetnosti z duhovnostjo?
Če umetnost ni izražanje duhovnosti, je to bolj obrt. Umetnosti in duhovnosti sploh ne bi ločeval.

Je pisanje za vas duhovna izkušnja?
Pravoslavni način molitve, ko ves čas ponavljaš vrstice iz npr. nekega psalma, mi je zelo blizu. Imam občutek, da če v tem ostajaš, je vse, kar narediš, narejeno v tem duhu. Ko se usedem k pisanju, pa so stvari zelo intenzivne. Imeti moram nekaj miru. Ne samo tišino okoli sebe, ampak da imam sam pri sebi mir, da vem, da so doma stvari v redu, da mi ni treba delati za službo. Potem pa gre.

Ne vem čisto točno, kaj se dogaja, ko se začne zgodba, literarni lik ali jezik ustvarjati sam. Velikokrat ne vem, kaj bo nastalo. Lani sem si prvič vzel teden dni za pisanje. Šel sem v Češke Budjejovice, letos v Neapelj. To je lep, intenziven čas, ko si kar v drugem svetu. Saj greš ven, jest, v knjigarno, ampak ves čas ostajaš v zgodbah. Lani mi je žena rekla, da sem prišel domov izmučen. Toda v sebi sem bil neskončno srečen. Pisanje res izčrpa. Toda izkušnja je tako bogata!

PETER SVETINA
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Vam ljudje kdaj povedo, kako jih nagovarja vaša literatura? Verjamete, da Bog po vas nagovori ljudi?
Prepričan sem, da je to mogoče. Zato se ne ukvarjam s tem, ali sem določene stvari povedal naravnost ali ne. Če bo kdo to bral z odprtim srcem, bo razumel. Včasih pa se sprašujem: Je treba vse te stvari povedati, vse te stvari napisati? Toliko papirja potiskati? Vedno si rečem, da če nimam kaj povedati, naj raje ne govorim. Utihnem.

Prebrala sem, da ste radi v tišini. Kaj vam pomeni tišina?
Ja, toliko se naposlušam, da potem potrebujem nekaj časa, ko zelo malo govorim. Tišina je zame zdravilo. Ko pridem kdaj v Sveče, kjer prespim zaradi službe, ni tam nobenega radia, samo tiho sem.

Kako naj otroke navdušimo za prisluškovanje tišini, za branje pesmi?
Recepta za to ne poznam. Iz svoje izkušnje lahko povem, da kadar smo z otrokoma potovali, sva z ženo, ko sva videla kakšno podobo iz narave, prizor na ulici, otroka opozorila, kako je to lepo. Vidiš, da s tem senzibiliziraš otroka, da tudi on začne opazovati, kar si ti izpostavil, kar je vredno opaziti. Zgled staršev jih spodbudi, da bodo brali, opazili lepe stvari, da bodo hvaležni. Ni pa nujno, da se to bo zgodilo. Ampak vsaj možnost za to jim damo.

 

Celoten prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.