Neki župljan mi je nekoč posredoval rezultate raziskave, v kateri so ljudje povedali, kaj si najbolj želijo, da bi jim drugi iskreno rekli.
Na prvem mestu je bilo: Ljubim te. Na drugem mestu: Odpuščam ti. In na tretjem mestu (ste pripravljeni na to?): Večerja je pripravljena. To so besede potrditve za vsakogar, povzemajo pa tudi evangelij Jezusa Kristusa.
Preberite še:
Ali veste, da si lahko ob prvem obisku cerkve izprosite tri milosti?
Tudi katoliška vera nas spominja, da nam Jezus te besede govori pri vsaki maši. Še več, te besede nam govori popolnoma iskreno. Poglejmo si te izraze potrditve.
Ljubim te
Pred leti sem v semenišču po predavanjih na hodniku stisnil v kot svojega profesorja Stare zaveze. Vprašal sem ga: “Katera je tista najpomembnejša stvar, ki bi si jo moral zapomniti od študija Stare zaveze?” Ne da bi za hip pomišljal, me je pogledal in preprosto rekel: “Brezpogojna Božja ljubezen.”
Najpomembnejšo, pa čeprav preprosto definicijo Boga najdemo proti koncu Nove zaveze. Apostol Janez Boga definira z le tremi besedami: “Bog je ljubezen.” (1 Jn 4,8) Nato nadaljuje s premišljevanjem o Božji ljubezni in krščanskem življenju, zatem pa besede spet ponovi v vrstici 16.
Preberite še:
Neprenehoma molite
Ne bi mogli najti boljše definicije za razumevanje Boga, kot so besede: “Bog je ljubezen.” Mnogi modri ljudje pravijo, da je vse, kar bi še lahko povedali o Bogu, le razlaga teh treh besed.
Duhovno življenje se ne začne pri tem, koliko mi ljubimo Boga (čeprav je to pomembno), ampak pri tem, koliko Bog ljubi nas. V Svetem pismu beremo, da Jezus pravi: Ljubim te.
Za naše duhovno življenje je pomembno, da se zavedamo, da je Sveto pismo od svojega začetka do konca ena sama ljubezenska zgodba, v kateri nam Bog govori: Ljubim te.
Preberite še:
Rad(a) bi odpustil(a), pa ne vem, kako
Odpuščam ti
Jezus nas vabi, da to isto ljubezen izražamo tudi drugim ljudem. Spomnimo se, ko pismouk vpraša Jezusa, katera je največja zapoved, Jezus odgovori, da moramo ljubiti Boga z vsem srcem, z vso dušo in vsem mišljenjem ter ljubiti svojega bližnjega kakor samega sebe (prim. Mt 22,36-40). Vse drugo, pravi, sloni na teh dveh zapovedih. Vse.
Da bi nam to razjasnil, Jezus pove priliko. V Lukovem evangeliju (Lk 15,11-32) izgubljeni sin zapusti očeta, zapravi svoje premoženje, nato pa se vrne domov in ga prosi, naj ga sprejme nazaj. Oče mu nikoli ne obrne hrbta in nikoli ne neha gledati v tisto točko na obzorju, od koder je sin izginil.
Ko se sin vrne, se njegov oče povsem “osmeši”. Steče k sinu, vrže svoje roke okoli njega, ga poljubi in mu iz neomajne ljubezni in veselja v dobrodošlico priredi zabavo. Na enak način nam Bog ponuja brezpogojno ljubezen, ko nas objame z rokami odpuščanja, pa čeprav ne naredimo nič, s čimer bi si to zaslužili. Preprosto se obrnimo k Bogu, sprejmimo njegovo usmiljenje in mu dovolimo, da nas spreminja.
Preberite še:
“Da bi pozdravili bolečino, jo moramo najprej začutiti”
Papež Frančišek je spregovoril o odpuščanju kmalu zatem, ko je bil izvoljen za papeža. Rekel je: “Bog se nikoli ne naveliča odpuščati; mi smo tisti, ki se ga naveličamo prositi za odpuščanje.”
Na začetku svete maše se spomnimo svojih grehov, tega, da Boga in svojih bližnjih ne ljubimo tako, kot nam naroča evangelij. Tu ne gre za nekakšno razvpito katoliško krivdo. Nikakor ne. To je trenutek, ko smo iskreni; opomin, da vstopamo v čudež Božje ljubezni v svoji nepopolnosti, ker ne ljubimo tako, kot smo poklicani.
Papež Frančišek je v svojem prvem intervjuju na vprašanje, kdo je Jorge Mario Bergoglio, preprosto odgovoril: “Sem grešnik. To je najbolj natančna definicija. Ne gre za slogovno figuro. Grešnik sem.”
Preberite še:
Se vam zdi, da se po neuspehu ne morete pobrati? Poslušajte p. Anselma Grüna
Maša priznava dve stvarnosti: da je Bog ljubezen in da je vsakdo grešnik. Z nami je enako kot z izgubljenim sinom: karkoli smo naredili ali rekli – Bog nam pravi: Odpuščam ti.
Večerja je pripravljena
Že na začetku Lukovega evangelija, v zgodbi o Jezusovem rojstvu, se pridružimo pastirjem, ki Jezusa najdejo v jaslih. Evangelij nam torej govori, da gremo vsak dan svojega življenja k Jezusu, da nas nahrani. Prek vsega evangelija ljudje prihajajo k Jezusu, ker vedo, da jih bo nahranil. Jezus nas nahrani s svojim kruhom, ki ga blagoslovi, prelomi in nam ga da.
Jezus v evangelijih pogosto obeduje z ljudmi – srečuje se z žalostnimi in ranjenimi ljudmi, z javnimi grešniki in jih nahrani. Lukov evangelij se konča z mašo (Lk 24,13-35).
Dva učenca sta strta od žalosti in zato zapustita kraj, kjer je bil Jezus križan. Ne razumeta, da je vstali Jezus z njima. Ko Jezus blagoslovi, razlomi in razdeli kruh, ugotovita, da je bil ves čas z njima, zato odhitita sporočit novico drugim, ki so še žalostni.
Preberite še:
Mojstrska slika Jezusa, ki jo je naslikala osemletna čudežna deklica
Jezusovo sporočilo ostaja nespremenjeno: Ljubim te. Odpuščam ti. Jezus nam celo pravi: Večerja je pripravljena.
Besede, izrečene v vsej iskrenosti
Spomnim se, kaj mi je moj predavatelj rekel, ker je tako resnično: najpomembnejše, kar si moramo iz Svetega pisma zapomniti, je, da nas Bog brezpogojno ljubi. Od začetka do konca je Sveto pismo ena sama ljubezenska zgodba o Bogu, ki si ves čas želi odnosa z nami.
Ko pri maši poslušamo s srcem, pa naj bo med branjem Božje besede ali med mašnimi molitvami (še posebno med molitvijo nad kruhom in vinom), ima Bog za nas sporočilo, ki je povsem iskreno.
Želim vam, da bi tako med mašo kot v svojem vsakdanu slišali Jezusa, ki vam pravi: Ljubim te. Odpuščam ti. Večerja je pripravljena.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.
Preberite še:
6 nasvetov nekega zdravnika, da bi bili srečni v zakonu
Preberite še:
Kako lahko prav vi rešite otroke pred kriminalom, prostitucijo in revščino
Preberite še:
“Kdor bere z odprtim srcem, bo razumel”
