Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!

Aleteia

Poleg poševnega stolpa v Pisi se nahaja še ena mojstrovina

Pisa’s Cathedral
Deli

Stolnica v Pisi je bila zgrajena leta 1092 in odraža pestro zgodovino mesta

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj

Pisa je znana predvsem po svojem poševnem stolpu, toda poleg tega edinstvenega simbola italijanske arhitekture stoji čudovita stolnica, ki bi jo moral obiskati vsak popotnik. Stolnica svete Marije Vnebovzete je vse od leta 1092, ko so jo dokončali, ohranila sloves enega najpomembnejših primerov romanske arhitekture.

Tekmovanje med dvema mestoma

Stolnico so torej zgradili v zgodnjem srednjem veku, ko je bila Pisa še cvetoča obmorska republika, ki se je z Benetkami borila za prevlado med trgovskimi pristanišči na Apeninskem polotoku. Mesti sta gradnjo svojih stolnic začeli skoraj hkrati, zaradi česar sta tekmovali, kateri bo uspelo postaviti kar najbolj osupljiv Božji hram.

V Benetkah so takrat začeli z gradnjo svetovno znane Bazilike svetega Marka, medtem ko so leta 1063 načrte za stolnico v Pisi zaupali arhitektu Buschetu. Gradnja je trajala kar 30 let, pri čemer so del cerkve okrasili s plenom, ki so si ga prilastili, ko so se na Siciliji bojevali proti islamskim osvajalcem. Stolnica stoji zunaj srednjeveškega obzidja na nekdanji nekropoli Langobardov, s čimer so želeli dokazati, da lahko kljubujejo morebitnim sovražnikom.

Znana po inovativnosti

Takrat je stolnica s prvinami langobardsko-emilijanske, bizantinske in islamske arhitekture veljala za eno najbolj inovativnih zgradb svojega časa. Prvotno je cerkev nosila ime Santa Maria Maggiore, vendar so jo nato preimenovali v Stolnico svete Marije Vnebovzete. Papež Gelazij II. jo je posvetil leta 1118.

Zunanjost je znana po okrasju iz belega, rožnatega in sivega marmorja, mozaiki in bronaste dekoracije pa prihajajo iz južne Italije. Navdih za slepe loke romboidnih oblik je arhitekt iskal v armenskem izročilu. Masivna bronasta vrata s 24 reliefnimi prizori iz Nove zaveze so značilna za bizantinsko arhitekturo. Veličastni korintski stebri med glavno ladjo in apsido so izklesani iz granitnih monolitov ter prihajajo iz mošeje v Palermu.

Sled razvoja teorije o času

Orientalska svetilka na sredini ladje je znana tudi kot Galilejev lestenec, saj naj bi slavni znanstvenik prav z opazovanjem njegovega nihanja razvil svojo teorijo o času (izvirnik je ohranjen v kapeli Auli na tamkajšnjem pokopališču).

Apsido krasi ogromen mozaik Kristusa na prestolu med Devico Marijo in svetim Janezom ter je delo italijanskega kiparja Cimabua. Maestralni oboki in ovalna kupola spominjajo na mošejo, dvignjena ženska kipa iz granita v ladji pa jasno namigujeta na bizantinske arhitekturne prvine.

Predelave in preplet različnih slogov

Prava mojstrovina je tudi prižnica Giovannija Pisana, na kateri so na ukrivljenih ploskvah čudovito izklesani prizori iz Kristusovega življenja. V stolnici bodo obiskovalci obnemeli tako ob pogledu v strop kot proti tlom. Med najbolj edinstvene posebnosti cerkve sodijo tudi tla s prefinjenimi geometričnimi vzorci in vdelanimi marmornimi ploščami.

V tej čudoviti stolnici sta poleg drugih pokopana tudi zavetnik mesta in Henrik VII., cesar Svetega rimskega cesarstva. Od leta 1091 so cerkev večkrat prenovili, skozi stoletja pa je bila največjih sprememb deležna po ogromnem požaru leta 1595, ki je uničil del stolnice. Številne predelave in preplet različnih arhitekturnih slogov pripovedujejo neverjetno zgodbo Pise skozi stoletja in kako so arhitekti navdih iskali tudi v drugih izročilih.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja AleteiePrevedel in priredil Rok Furlan

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.