Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Da le nismo napoti življenju …

PREGNANT, FIELD, POPPIES
Shutterstock
Deli

Kaj je tisto, kar “nujno potrebujemo” za življenje?

Občutek imam, da je danes, ko imamo bolj ali manj vsega na pretek, nezadovoljnih veliko več ljudi, kot jih je bilo v časih pomanjkanja. To je sicer svojevrsten absurd, ki pa se ga da s sledmi naše vsakdanjosti precej hitro razložiti. V ozadju (kot za mnogimi nesmisli našega časa) verjetno stoji porabniška miselnost, pri kateri korporacije svoj zaslužek gradijo predvsem na umetno ustvarjenih željah.

Preberite še:
Zbudila me je tema

Te v naših glavah niso izoblikovale samo prepričanja, da nekaj “nujno potrebujemo”, ampak tudi smrtonosno idejo, da se brez nečesa ne da živeti in da ne bomo srečni, dokler tega ne dobimo ali dosežemo. Ali obdržimo. To pa je zaviranje življenja, ko se iz strahu pred tem, da bi nekaj izgubili, teh svojih želja bolestno oklepamo.

Vcepitev

Nekaj povsem nasprotnega piše judovska postava, da je treba za očiščevanje matere oziroma – bolj neposredno – za otroka darovati Gospodu jagnje in golobčka ali pa samo dva golobčka, če so starši revni (3 Mz 12,8). Povejmo kar naravnost, da je šlo v resnici za darovanje nečesa namesto otroka – in da sta bila simbolično tista dva darovana golobčka pravzaprav darovanje lastnega otroka.

Otrok ni bil njuna last, tega so se morali zavedati starši, treba ga je bilo darovati Gospodu, mu ga prepustiti, da z njim naredi, karkoli se mu zazdi – in ne nujno tega, kar so si starši želeli (Lk 2,35). Morda se nam to zdi kruto, vendar gre za nekaj povsem človeku naravnega, saj tudi pri začetku novega življenja, spočetju, ne gre za nič drugega, kot da se starši odpovedo delu sebe in ga darujejo, ne da bi vedeli, kaj bo s tem, samo tako pride do novega življenja.

In če dojamemo miselnost Izraelcev, da se otrokovo življenje razume kot nadaljevanje življenja staršev, tudi razumemo, zakaj se je mali Jezus tako hitro znašel v naročju Simeona, ki v tem odlomku seveda predstavlja stari Izrael in ki se vzradosti, ko zagleda “luč v razodetje poganom in slavo Izraela” (Lk 2,32). Otrok ni bil njun, kolikor hudo in težko se to sliši. Bil je Gospodov.

Besede pisatelja …

Ali kot je napisal Kahlil Gibran: “Vaši otroci niso vaši otroci. Sinovi in hčere klica Življenja k Življenju so. Po vas prihajajo, a ne od vas. Čeprav so z vami, niso vaša lastnina.” Zato ga je bilo treba žrtvovati, darovati, ker je to vedno dejanje, s katerim pokažeš, da ti je nekaj več vredno od tistega, kar daruješ, kar si pripravljen žrtvovati. In da ti je nekaj tako zelo pomembno, da si se pripravljen za to vsemu odpovedati – in to “postaviti pred Gospoda” (Lk 2,22). “Življenje” namreč.

Žrtev prinaša življenje

Iz žrtvovanja, iz darovanja smo zrasli. Ker žrtvovanje vedno prinaša življenje, tistemu, ki daje, in tistemu, ki prejema. Zato naše želje ne smejo in ne morejo stati napoti Življenju, ki si utira pot v svet tudi prek nas in našega življenja. In če ob tej odpovedi trpimo, razumimo, da gre za porodne bolečine sveta, ki se še ni rodil in ki je moje življenje izbral za svojo maternico.

 

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 69, številka 5. 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.
Najboljših 10 Marko Rijavec
  1. Naj brano
    |
    Naj deljeno
Več