Njegov nastop je predstavljal najpomembnejših 12 minut na letošnjem jubilejnem 70. festivalu San Remo. V svet blišča, slave, naučene vulgarnosti in politične korektnosti je za trenutek stopilo pravo življenje.
22-letni Paolo Palumbo je v resnici izpadel že v izločilnem krogu festivala, na katerega se je izmed skoraj 850 prispelih uvrstilo le 65 pesmi. Toda njegova odločnost in neskončna energija sta ganili Amadeusa, voditelja letošnjega festivala. Odločil se je, da mora Paolovo zgodbo spoznati širša javnost. Na prireditev ga je povabil kot posebnega gosta.
Preberite še:
Starši umrlega glasbenika Aviciija se borijo proti samomoru med mladimi
Italijanski glasbeni festival si prek televizijskih zaslonov vsako leto ogleda več milijonov gledalcev javne televizije RAI. Mladega raperja so razglasili za zmagovalca festivala San Remo, njegov nastop pa za injekcijo življenja za svet, ki se pogreza v ravnodušnost in brezup.
Preberite še:
Huda prometna nesreča znanemu glasbeniku spremenila pogled na življenje
Paraliza
Paolo se je rodil na Sardiniji. Sanjal je, da bo postal vodja kuhinje. Med odkrivanjem kulinaričnih skrivnosti je nekega dne opazil, da mu ponve in kuhalnice vse pogosteje padajo iz rok. Sprva je mislil, da mu le primanjkuje prakse, toda pred štirimi leti se je izkazalo, da se za njegovo nerodnostjo skriva resna bolezen.
Diagnoza je zvenela kot obsodba. Amiotrofična lateralna skleroza je neozdravljiva, progresivna nevrodegenerativna bolezen. Danes je Paolo popolnoma paraliziran. Diha s pomočjo respiratorja, ki so mu ga vstavili s pomočjo traheotomije, hrani se s pomočjo hranilne cevke, ki so mu jo vstavili neposredno v želodec.
Že več kot eno leto ne more govoriti, zato s svetom komunicira s pomočjo posebnega računalnika, ki ga upravlja z očmi, naprava pa namesto njega govori z mehanskim glasom, kot iz “cestninske postaje na avtocesti”, o čemer je pel tudi v svoji pesmi.
Bolezen je paralizirala celo obrazne mišice, zato lahko nasmeh ali veselje izrazi le z očmi, kar je bilo vidno tudi med ganljivim nastopom.
Preberite še:
Sara Ahlin Doljak: Zaradi bolezni ne more govoriti, a je še vedno uspešna odvetnica
Telo je postalo zapor
Bolezen mu ni vzela občutka za humor in samoironijo. Tako je o sebi prepeval v pesmi z naslovom Sem Paolo:
Bolezen mi je vzela vse, razen vitalnosti.
Nekateri me malce preostro sodijo.
Kot da bi me zabavalo, da cel dan sedim v fotelju.
Moje telo je postalo zapor.
Onstran rešetk zahajam s pomočjo oči in domišljije.
Rad bi hodil, jedel, pil, se pogovarjal,
hitro ozdravel. Imam prijatelje in družino.
To bo dolga pot, toda zmogel bom, obljubim.
Paolo
Paolo je nastopil skupaj z raperjem Christianom Pintusom, ob strani pa mu je stal brat Rosario, ki “mi posoja svoje noge in roke in me nikoli ne pusti samega”.
Preberite še:
Imejte se radi, poskrbite zase, ker drugi ne bodo
Kontekst evtanazije
Paolo je pel tudi o ljubezni svojih staršev in moči, ki jo črpa iz vere. Svoj nastop je končal z besedami: “Verujem in molim rožni venec. Prav on mojega morilca drži stran od mene.”
Nastop Paola je za Italijo zelo pomemben, ker se tam odvija oster boj za legalizacijo evtanazije. Ustavno sodišče je lani odločilo, da je “dovoljeno nuditi pomoč pri samomoru v posebnih primerih”. Razpravo je spodbudila smrt slavnega italijanskega didžeja Faba, ki je v prometni nesreči postal paraliziran in slep. Priklenjen na posteljo se je več let boril za pravico do smrti, toda ker v Italiji evtanazija ni dovoljena, ga je na koncu prijatelj odpeljal v Švico.
Preberite še:
Neevtanazirani Bog
Pričevanje in sporočilo
V sporočilu, ki ga je Paolo delil po nastopu, je pokazal popolnoma drugo pot:
Rožni venec in moja čudovita družina so me naučili, kaj pomeni beseda žrtvovanje. Posvetili so mi celotno življenje, ne da bi v zameno karkoli zahtevali, razen tega, da ostanem z njimi. Zahvaljujoč njihovi ljubezni sem odkril notranjo moč, za katero nisem vedel, da jo imam, in ki bi jo želel prenesti na vas. Prepričan sem namreč, da jo imamo vsi, pa čeprav se tega ne zavedamo.
Moja zgodba ni zgodba nesrečnega fanta, temveč fanta, ki se v času stiske ni vdal, ampak se je naučil na tem zgraditi nekaj novega. Ko vam pravijo, da vaše sanje niso uresničljive, vztrajajte na svoji poti, sledite svojemu srcu, omejitve so namreč le v nas samih.
Natanko pred enim mesecem sem se spopadal s težkimi časi. Imel sem respiratorno krizo in če ne bi bilo pogumnih zdravnikov in če ne bi imel podpore vseh, ki so mi stali ob strani, me danes ne bi bilo več. Ko sem se zbudil po oživljanju, sem pomislil, kakšna sreča je življenje.
Rad bi vas vprašal: ali ste svoj čas izkoristili na najboljši možen način? Ste vsem, ki ste jim hoteli, povedali: rad te imam? Ste dobili svojo sanjsko službo, da bi se zbudili z nasmehom na obrazu?
V zadnjih letih sem se naučil, da je čas, ki nam je na voljo, zelo dragocen in da ga moramo izkoristiti intenzivno, poln mora biti ljubezni in nesebičnosti. Svetu dajte najboljše, kar premorete, in opazili boste, da se bo vse obrnilo na boljše. Če namreč potrebujem spremembo, se to nanaša predvsem na našo glavo, kjer se skrivajo najnevarnejše pomanjkljivosti, kot je pomanjkanje empatije in tolerance.
Bolezni, kot je moja, nas naredijo enake, udarijo ne glede na našo preteklost, dobroto, družbeni položaj in načrte. Zato tudi v svoji majhnosti naredite vse, kar je v vaši moči, da bi pomagali bližnjim, ne zapravljajte svojega življenja.
In ko se znajdete pred problemom, za katerega precenite, da ga niste sposobni premagati, znova prisluhnite mojim pesmim. Predvajajte jih tudi svojim ljubljenim in pomislite name in na vse borce, ki se iz minute v minuto borimo za življenje.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto.
Preberite še:
To je najstarejša redovnica na svetu. Dopolnila je 116 let
Preberite še:
Čas deklištva: roman, ki nam odkriva lepoto sestrskega odnosa
Preberite še:
Knjigi, ki vam bosta pomagali, da boste na življenje začeli gledati z Božje perspektive
