Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!
Aleteia

Biti poročna priča je poslanstvo za vse življenje

WEDDING
VAKS-Stock Agency | Shutterstock
Deli

Biti izbran za poročno pričo je privilegij, ki ni samo za en dan, temveč predpostavlja redno navzočnost in molitev za par

Cerkveno pravo poročni priči dodeljuje čisto administrativno vlogo. Priča je nekdo, ki s svojim podpisom v poročno knjigo jamči, da sta zakonca privolila v zakonsko zvezo. Poleg tega se marsikatera priča zadovolji s simpatičnim – tudi nekoliko obvezujočim – sodelovanjem, tako da pripravi fantovščino ali dekliščino, da med poročno mašo prebere katero od beril ali prošenj, da na ohceti naredi govor …

Vendar lahko v vlogo priče vložimo še marsikaj več v dobro mladoporočencev in prič samih.

Izbira priče je stvar čustev in navezanosti

Marsikdaj sta za pričo zaradi očitne bližine izbrana sestra ali brat. Nato so to prijatelji: v dobi, ko se pari poročajo vse bolj pozno, ima krog prijateljev bistveno vlogo v mladostni dobi in postane nekakšna “prehodna družina”. Ko napoči čas poroke, je to priložnost, da se zvestobo zapečati s takšnim izrazom zaupanja. “Gre za vzajemno zavzetost, da se bo naše prijateljstvo nadaljevalo, čeprav na drugačen način,” pojasni mladoporočenec.

Zaradi čustvene plati je izbira priče včasih zahtevna: kaj narediti, da ne bo drugi užaljen? Zato včasih (predvsem v tujini) vidimo veliko število prič, neredko tudi sedem ali osem. Ne glede na vse je pomembno, da smo pri izbiri prič svobodni: nikakor ni treba, da izberemo osebo, ki nas je predstavila bodoči ženi ali možu na nekem dogodku, ali tisto, ki je od napovedi poroke zelo glasna ipd.

Podpora in spomin na zavezo

V Cerkvi je priča deležna vse več pozornosti, čeprav njena vloga nima kanonske podlage. Ker predstavlja vsenavzoče občestvo, je priča znamenje, da ima poroka cerkveno razsežnost, da je “vzajemna podaritev” hkrati dar za Cerkev (ne poročamo se namreč zase). Priča, zlasti če je samska, je zato prva deležna milosti poročne zaveze.

Poleg tega v času, ko je tako veliko družin razdrtih, vsako sredstvo za spodbujanje trdnih zakonov pride prav. Nekateri duhovniki si zato vzamejo čas, da se srečajo s pričami ob večerji ali nekoliko prej na dan poroke. Drugi skušajo priče vključiti v duhovno pripravo na zakon.

Nekateri prosijo priče, naj napišejo pismo, v katerem pojasnijo, zakaj so to vlogo sprejeli, se pravi zakaj se s poroko strinjajo. V zahtevnih primerih lahko priča poda svojstven in dodaten pogled na situacijo in v primeru, da je to za par bolje, pripomore k razdrtju zaroke.

Priče naj bi bile vse življenje paru v oporo in spomin na njuno zavezo. To poslanstvo zahteva iskrenost že od zaroke naprej: “Prijatelj me je prosil, naj mu bom priča,” pove Žiga. “A imel sem občutek, da bo med njima počilo in sem mu povedal za svoje zadržke. Ne moremo biti priče za vsako ceno – to pa včasih pomeni, da tvegamo prijateljstvo!”

“Sprejel sem, da bom priča paru, ki se je sedem mesecev pred poroko odločil, da bo živel pod isto streho. Razočaran sem zaročenko povprašal po razlogih za ta korak. Nič se ni spremenilo in vseeno sem jima bil priča, a povedal sem, kaj mislim, in naš odnos se je s tem poglobil,” pripoveduje Matej.

Spremljevalec poročenega para

Po poroki nekateri brez pomisleka podajo pogled od zunaj na razvoj zakonske zveze. “Priča mora biti svobodna, da pove, kaj misli in kako vidi stvari, ne da bi se pri tem vmešavala v življenje para,” meni Viljem, ki je bil že šestkrat priča cerkvenemu zakonu.

“Poročeni par je težil k temu, da se bo zaprl sam vase, in to sem jima povedal. Bila sta popolnoma presenečena. Pozneje sta me poklicala in mi rekla, da jima je to pomagalo.” Mar pogum povedati resnico ni znamenje pristnega prijateljstva?

Ob pretresih in nevihtah, skozi katere gre zakonski par, lahko priča začuti, da mora paru izkazovati posebno pozornost, predvsem pa da za par intenzivneje moli. Priča je pripravljena pomagati, kadar je potrebno in če to dopušča geografska bližina.

“Ko vidim, da je par utrujen ali gre skozi težko obdobje, mu ponudim varstvo otrok, da si lahko vzameta čas zase,” pove Helena.

Onkraj posluha in nasvetov so priče in poročeni pari drug drugemu velikokrat blizu skozi vse življenje in vsak na svoj način: par povabi priče na kosilo, priče paru voščijo ob obletnici ipd. “Priča je deležna veselih in težkih trenutkov poročenega para,” povzame Viljem. “Je nekakšen duhovni brat ali sestra.” Nič obvezujočega seveda, vendar so to priložnosti, ki jih lahko zagrabimo.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar. 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.