Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!

Aleteia

Kaj lahko storimo, da ob koncu življenja ne bomo ničesar obžalovali?

MANI, UNITI, INSIEME
Shutterstock
Deli

“Nikoli ne bom pozabil njegove pozornosti. Opazil je drobne stvari in jih takoj uredil, še preden je kdo ugotovil, da je kaj narobe”

Ko poslušamo ljudi, ki si na pogrebu pripovedujejo spomine, je to lahko lepa in zdravilna izkušnja. Zavemo se, koliko ljudi se lahko dotaknemo s svojim življenjem. Ne predstavljamo si, koliko je večerja, na katero smo tistega poletja povabili svojega soseda, spremenila njegovo življenje na bolje. Ali pa kako lepe in nepozabne spomine imajo naši nečaki na neštete ure sankanja z vami.

A ker nas odnosi močno oblikujejo, mnogi ljudje ob koncu svojega življenja nekatere stvari obžalujejo. Medicinska sestra, ki dela v paliativni oskrbi, Bonnie Ware, je mnogo ljudi spremljala ob koncu njihovega življenja. Ugotovila je, da so mnogi obžalovali iste stvari, na primer to, da niso ostali v stiku s svojimi prijatelji.

Študija z univerze v Illinoisu kaže, da so mnoge stvari, ki jih v življenju obžalujemo, povezane prav z odnosi. Če se teh stvari zavedamo, ali lahko že danes naredimo inventuro svojega življenja? Ali ne bi bilo prav, da bi nekaj svojega časa in energije posvetili temu, da bi se bolj povezali z ljudmi, ki so nam blizu?

Tu je nekaj vprašanj, ki nam lahko pomagajo, da razmislimo o svojih odnosih in se ognemo temu, da bi pred smrtjo kaj obžalovali.

Kdo je trenutno najpomembnejši v mojem življenju?

Naštejmo ljudi, ki so nam blizu: zakonec, otroci, ožji družinski člani, dobri prijatelji. Kako se vedemo do njih? Ali več časa in energije porabimo zanje ali za druge stvari? Kako bi se jim lahko bolj posvetili?

Razmislimo o praktičnih korakih, na primer: s svojim sinom bi enkrat tedensko lahko šla ven na zajtrk, samo midva. Potem si to zapišimo na koledar. Ali pa namesto svojih želja lahko damo prednost teti, ki naslednjo nedeljo potrebuje našo pomoč.

S kom sem redno v stikih?

Razmislimo o svojih sodelavcih, natakarjih iz kavarne, blagajniku v trgovini, na katerega najpogosteje naletimo. Kako se obnašamo do njih? Bi jih lahko bolj spoštovali? Ali imamo do njih pozitiven odnos? Kako pogosto se jim zahvalimo ali jih pohvalimo? Koliko vemo o njih?

S kom nisem več v stikih?

Katere odnose bi moral izboljšati? Ali moram komu kaj odpustiti? Ali je kje kdo, ki je preizkušan in bi mu moral pomagati, pa čeprav se že nekaj časa nisva videla?

Morda nimamo nobene želje po tem, da bi zakrpali nek odnos, ker nas je v preteklosti oseba prizadela. Začnimo moliti za milost, da bi si želeli odpustiti. Čeprav z osebo, ki nas je prizadela, nikoli ne bomo preživljali kakovostnega časa, je že občutek miru – pa čeprav pogosto enostranski – blagodejen.

Če potrebujemo ideje, kako bi lahko okrepili svoje odnose, razmislimo o tem, kaj je bilo tisto, ob čemer smo se v preteklosti čutili najbolj ljubljeni. Kdo v našem življenju nas je res ljubil? Kaj bi v znak hvaležnosti povedali na njihovem pogrebu? Kako pa mi lahko tako ljubimo druge?

Če med prijatelji, v družini in med znanci dajemo prednost odpuščanju in velikodušnosti, potem smo na pravi poti. Občasno se ozrimo vase in ovrednotimo svoje odnose. In ob koncu življenja nam bo v uteho, ko se bomo spomnili, da smo si dejavno prizadevali ljubiti druge.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar. 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.