Ponižnost, hvaležnost, drobne radosti, skrb zase in vera Vsake toliko časa se mi kakšna mama pohvali, kako ji je fino v “novi etapi življenja”, to pomeni v obdobju, ko so otroci malo zrasli in ni več tiste intenzivne fizične skrbi za dojenčka in malčka. Ne morem si pomagati, v ustih se mi pojavi grenak priokus. Kajti jaz sem od takega obdobja še precej daleč.
Vem, da nisem edina, ki sem se z možem znova odločila za novo življenje. To se mi zdi zelo pogumen korak, katerega razsežnosti se morda zaveš ravno v trenutkih, ko si v stiku z drugimi mamami, pari, družinami, ki govorijo o svojih doživetjih in načrtih, in se zaveš, da ti je marsikaj z njihovega seznama nedosegljivo ali vsaj močno oteženo.
Preberite še:
Kaj pa, če SI mama, ki jo tvoji otroci potrebujejo?
Kaj mi pomaga, da bi premagala grenkobo?
Ponižnost
Ne vem, kaj so drugi starši izkusili. Ne vem, kaj so prestali, skozi kakšne preizkušnje so šli, kaj je vodilo njihove odločitve. Ne poznam njihovih križev, zato se ne primerjam in spoštujem njihovo resnico.
Hvaležnost
Tudi če čutim grenkobo, hkrati duham sladek vonj otrokovih las v svojem naročju, se stiskam ob njegova mehka lička in ga opazujem, ko raca po stanovanju. Raje se prepustim hvaležnosti za te trenutke. Vem, da bodo prehitro minili.
Preberite še:
Je prav, da se mama in oče poljubljata pred otroki?
Iskanje drobnih radosti
Naši možgani so narejeni tako, da se veliko raje osredotočajo na slabe stvari kot na dobre. In če zapadem v to, da mi otroci predstavljajo le breme, veliko dela in skrbi, pozornost raje preusmerim na to, kako veliko milosti mi je bilo dano po njih. V vsakdanu iščem majhne radosti, ki dvignejo moje razpoloženje.
Skrb zase
Če čutim, da sem zagrenjena že dlje časa, verjetno vzrok ni v otrocih, ampak v slabih navadah, ki so se mi prikradle. Poskrbim, da imam zadovoljene osnovne potrebe, si izprosim kakšno urico zase, za samoto, hobije in veselje.
Preberite še:
Najlepše pesmi o mamah
Vera
Enkrat pred leti, ko sem bila (spet) noseča, sem ujela mimobežno opazko, da bom gotovo imela še veliko otrok, ker sem tako verna. Presenetila me je, a mi dala tudi veliko misliti. Gorje meni, če bi imela otroke samo zaradi “vere” (beri: zunanjih pravil Cerkve).
A še bolj gorje meni, če bi imela otroke brez vere. Kajti Bog je tisti, ki kliče v življenje, ki daje, da obstajamo, ki prizanaša vsemu, kar je Njegovo, ker je Gospodar, ljubitelj življenja.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
Preberite še:
Zakonca, ki navdušujeta s svojo zgodbo z 9 otroki na zemlji in 5 v nebesih
Preberite še:
“V trenutkih, ko nama je najtežje, se opreva na Boga”
Preberite še:
Tri stvari, ki so po poroki drugačne, boljše kot pred njo
