Kako zelo dobro se sama počutim, ko slišim ti besedi! Sprejeto, slišano, spoštovano …
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša. Hvala vam! 🙏
Zadnje čase z bratom vse več debatirava o različnih odločitvah. Tako se mnogokrat zalotim, kako zelo prepričana sem v svoj prav – moj pogled na zadeve ni le pravi, je seveda edini pravilen.
Kako to, da se njemu vse to ne zdi tako logično kot meni? Kako lahko vidi smisel v zadevah, ki jih sama brezkompromisno označujem za izgubo časa, denarja, energije? Trudim se ga razumeti in mu prihajati naproti, ampak v praksi je to velikanski izziv …
On pa pozna besedi, ki me popolnoma razorožita. “Prav imaš,” nemalokrat slišim. Tako preprosto da je? Zakaj potem jaz nikdar ne morem tega reči njemu? Ali komurkoli drugemu …
Strinjanje ali nestrinjanje
Kajti verjamem, da ni vse črno-belo. Ne morem imeti jaz vedno prav, on pa nikoli. Predvsem ko gre za stvari, kjer obstaja velika verjetnost, da ni dobra in prava le ena rešitev … Res se najini mnenji morda zelo razhajata, toda znova in znova se moram opozarjati na svoj pogled. Lahko se osredotočim na točke, kjer se ne strinjava, in pri tem spregledam veliko skupnega. Morda bi mi uspelo pogledati na zadeve z enakega zornega kota, če bi se dovolj potrudila. Potem bi se lahko strinjala.
Pa vendar ne gre samo za strinjanje ali nestrinjanje. Gre za spoštovanje in iskrenost. Gre za trud, da bi slišali drug drugega, ne pa le tiščali v svojo smer. Ko sem postala pozorna na svoje odzive v debatah, sem se resno vprašala, zakaj ne morem kdaj preprosto priznati: “Prav imaš.” Kako zelo dobro se sama počutim, ko slišim ti besedi! Sprejeto, slišano, spoštovano.
“Prav imaš” in spoštovanje
Če torej sama ne zmorem izreči teh besed, ne sprejemam, ne poslušam, ne spoštujem (dovolj). Če že začnem pogovor z mislijo na to, da moram drugega prepričati v svoj prav, sogovornika ne sprejemam kot enakovrednega, ne spoštujem ga dovolj, ne morem ga zares poslušati, kaj šele slišati.
Ob takih ugotovitvah se kar zgrozim! Kako sem lahko takšna pošast? A obupati je najslabše (tokrat imam najbrž prav). Pomembno je, da to ozavestim in se več borim s seboj kot z bližnjimi. Malo več ponižnosti in ljubezni, pa bo šlo!
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 69, številka 8.
