Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!
Aleteia

Po 10 letih zapora še vedno prejema grožnje: “Tem, ki so me obsodili, sem odpustila”

ASIA BIBI
François Thomas
Asia Bibi in Anne-Isabelle Tollet
Deli

Potem ko so jo zaradi bogoskrunstva v Pakistanu obsodili na smrt, je bila Asia Bibi po desetih letih oproščena. Med izrednim postankom v Parizu si je vzela čas za pogovor za Aleteio

Njeno ime so v zadnjih nekaj letih zapisali in skandirali več tisočkrat in njeno zgodbo povedali na vseh koncih sveta. Kako nenavaden občutek je, da nekoga poznaš, čeprav ga nisi še nikoli srečal. Asia Bibi je postala simbol boja proti zakonom proti bogoskrunstvu v Pakistanu. Ker je pila vodo iz istega kozarca kot muslimanske ženske, je v zaporu prestala deset let, preden je bila oproščena.

To je torej Asia Bibi. Pakistanka, mati in kristjanka, žena z neverjetno notranjo močjo, odpornostjo in globoko vero. Od njenega odhoda iz Pakistana je bilo o njenem življenju znanega le malo, razen tega, da živi v Kanadi. Nato nas je kot strela z jasnega dosegla novica, da Asia Bibi prihaja v Francijo, kjer jo je čakala vrsta intervjujev in uradnih srečanj. Županja Pariza Anne Hidalgo ji je podelila naziv častne meščanke. Srečala se je s francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom glede njene prošnje za politični azil.

Kaj vse je doživela in preživela Asia Bibi:

Zadnjih nekaj dni jo nenehno fotografirajo, snemajo in iščejo njeno pozornost. Asia Bibi še vedno čuti posledice zapora, a se kljub temu neutrudno smehlja. Včasih so njeni odgovori kratki in jedrnati, a njen obraz, poln topline, in njen globok pogled pričajo o tem, kar je prestala: dolga leta samote in včasih izgube poguma. Obenem pa tudi o njeni veri, na katero se je oprla preprosto in z zaupanjem. S pomočjo tolmačke iz pakistanskega jezika urdu se je Aleteia z drhtečim srcem srečala z njo za pričujoči pogovor. 

Asia Bibi, kakšna je vaša zgodba?
Asia Bibi: Mojo zgodbo gotovo poznate! Še danes se mi zdi neverjetna! Kot kristjanka in mati več otrok sem delala na polju kot pobiralka pridelkov. Spominjam se, kako je bilo tistega 14. junija 2009 vroče. Pila sem vodo iz iste čaše kot druge ženske. Dve izmed njih sta me obtožili, da sem umazala vodo, ker sem kristjanka. Nekaj dni pozneje so me obtožili bogoskrunstva. Potem so mi sodili in me novembra 2009 obsodili na smrt z obešanjem. Oktobra 2014 je višje sodišče v Lahoreju obsodbo potrdilo.

Ohranila sem Boga v svojem srcu. Vsak dan sem molila.

Na kaj ste pomislili, ko ste izvedeli za obsodbo?
Na svoje otroke. Takrat so bili še zelo majhni in zelo me je zabolelo. Pri sebi sem si govorila, da to ni mogoče, saj nisem ničesar storila. 

Po obsodbi ste deset let preživeli v zaporu. Kakšen je bil vaš vsakdanjik?
Bila sem zelo osamljena in poskusila sem biti kar se da molčeča. V vsakem trenutku sem v svojem srcu ohranjala Boga in vsak dan molila. 

Kaj vam je preprečevalo, da se niste vdali malodušju?
Vse skupaj sem preživljala kot Božjo preizkušnjo. Ko je človek skušan, se v njem pojavi močna želja, da bi preizkušnjo premagal in jo presegel. Vedela sem, da mi bo pri tem zelo pomagala molitev. Za spodbudo sem prejela tudi veliko znamenj. Neke noči sem na primer sanjala, kako mi neki duhovnik recitira vrstice iz Svetega pisma. Ko sem odprla oči, sem bila presenečena, ker ga ni bilo več. Rekla sem si, da mi Bog morda pošilja znamenje, da se te vrstice naučim, da mi bodo v oporo. In to sem storila. Redno sem brala evangelije. 

Vam je bil kateri od svetopisemskih odlomkov še posebej v oporo?
Da, beseda, ki se mi je nenehno ponujala, je bila: “Gospod, k tebi se zatekam.” Vsakokrat je bil to prvi psalm, na katerega sem naletela. 

web2-asia-bibi-aleteia.jpg
Aleteia

Vaš mož Ašik je bil prav tako vaša zvesta opora …
Da, vsa ta leta je bil moj steber. Nikoli me ni zapustil, tudi ko so bile grožnje in težave najhujše. On mi je povedal, da je novinarka Anne-Isabelle Tollet pisala o mojem primeru. Povedal mi je, da se mnogi zanimajo za moj primer ter da papež moli zame. Spomnim se, kako zelo me je to razveselilo! V najinih pogovorih sva govorila predvsem o otrocih. Zaradi groženj, ki so jih prejeli, jih nisem želela pogosto videvati. Velikokrat sem ga vprašala, ali še lahko hodijo v šolo. 

Jeseni 2019 so vas končno oprostili, a vam je neverjeten val protestov preprečil, da bi takoj zapustili državo. Kako ste občutili ta val sovraštva?
Moja osvoboditev je povečala napetosti in to je bilo strašljivo. Najhuje pa je bilo, da sem jih lahko slišala. Slišala sem vse, kar so govorili. Poslušala sem, kako pozivajo k moji smrti z vsemi možnimi sredstvi. Čeprav se zdi neverjetno, sem ostala trdna in močna. Ni me bilo strah. 

Ste odpustili tem, ki so vas obsodili?
Da, odpustila sem jim. Odpuščala sem v teh desetih letih v zaporu, daleč od svoje družine. Odpustila sem jih iz dna srca. 

V celici, kjer ste preživeli deset let, je danes še ena kristjanka, Shagufta Kausar, prav tako obsojena na smrt zaradi bogoskrunstva …
Ima vso mojo podporo in če ji lahko moja zgodba in pričevanje kakorkoli pomagata, bom zelo vesela. Shagufta Kausar je prav tako mama in njo in moža so obsodili, da sta pošiljala bogokletna SMS-sporočila. Ta obtožba se zdi toliko bolj neverjetna, ker sta oba nepismena. Vem pa, da sta v dobrih rokah: brani ju Saiful Malook, isti odvetnik kot mene.

Poleg Shagufte je treba pomagati še vsem tistim, ki so še danes v zaporu. Želim si, da bi se ves svet združil v njihovo podporo, da bi jih osvobodili, naj bodo del manjšine ali večine. Vsem je treba prisluhniti! To je moj današnji boj: mislim, da je zakon proti bogoskrunstvu treba spremeniti. Temu želim odslej posvetiti svoje življenje.

ASIA BIBI
fot. Materiały wydawnictwa Esprit

Prejeli ste naziv častne meščanke Pariza, hkrati pa ste dali vedeti, da bi želeli predsednika Macrona prositi za politični azil. Zakaj Francija?
Francija mi je ljuba, ker so je bila to prva država, kjer so se zavzeli zame. Francija mi je dala identiteto in ime Asie Bibi izpostavila. Moram reči, da so me prevzele tudi starodavne stavbe, zlasti pariška stolnica, ki je preživela toliko stoletij. Včeraj sem izvedela, da je Notre-Dame zajel požar in to me je zelo razžalostilo. 

Kako naprej, kakšna bo vaša prihodnost?
Želim si, da bi z roko v roki delali za to, da spremenijo zakon proti bogoskrunstvu v Pakistanu. Kar zadeva mojo osebno prihodnost, je moja največja želja, da bi hčere imele dostop do izobrazbe, da bodo lahko odraščale v omikanem okolju in se bojevale za enakopravnost. 

Se počutite svobodni?
Še vedno prejemam grožnje, ampak sem svobodna. 

Kaj vas danes najbolj žalosti?
Ko sem morala zapustiti svojo domovino Pakistan, sem bila zelo žalostna. Bilo je po moji osvoboditvi in vem, da mi je Bog pokazal pot. Kljub temu ohranjam trdno upanje, da se bom nekoč lahko vrnila v svojo rodno deželo. 

Kaj pa obrnjeno, kaj vas danes najbolj veseli?
Največje veselje čutim, ko lahko pokleknem pred veličino našega Gospoda. 

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.