“Kristjan je vesel, miren, dober, ljubezniv, vljuden, zaupljiv, skromen; drugim ne postavlja zahtev, njegovo vedenje je tako oddaljeno od bahanja in pompoznosti, da se ga na prvi pogled z lahkoto zamenja za običajno osebo,” je 13. oktobra 2019 ob razglasitvi Newmana za svetnika dejal papež Frančišek.
Preberite še:
Pogosto ocenjujete in obsojate? Preprost način, kako to spremeniti
Veliki in mali umi
Res je, da je vse preveč delitev na “mi in oni”, ki pa so v slovenskem prostoru še kako razširjene z neverjetno fantazijo. Ob tem sem se spomnil na besede, ki jih je zapisala nekdanja prva ameriška dama Eleanor Roosevelt: “Veliki umi razpravljajo o idejah, povprečni umi o dogodkih, mali umi pa razpravljajo o ljudeh.” V čem je torej problem oziroma zanka, ki si jo sami nastavimo in se vanjo pogosto ujamemo?
Preberite še:
Kako se spopasti s kritiko?
Srečanje s samim seboj zahteva več poguma
Ko človek govori o drugih, posebej še če govori s pozicije svoje službe, funkcije, položaja, s tem izraža svojo moč. Takšno govorjenje je seveda veliko bolj enostavno, morda ta človek celo malo uživa, ko govori o drugih, saj njegov “jaz” (beri napuh) kar zacveti, počuti se močnega.
Ko se mora srečati s samim seboj, s svojo nepopolnostjo in grešnostjo, krhkostjo, to zahteva veliko več poguma, iskrenosti in ponižnosti. Podobno velja za neko skupnost, inštitucijo, strukturo v najširšem pomenu besede.
Preberite še:
Se vam zdi, da se po neuspehu ne morete pobrati? Poslušajte p. Anselma Grüna
Govorjenje o drugih, torej “onih”, delitve, presojanje in še kaj hujšega, gre vsem dobro od rok, saj na ta način določena skupina posameznikov izrablja inštitucijo, skupino za izražanje moči. In to navadno počnejo bolj šibke osebnosti, ki pa jim inštitucija “daje moč”, čutijo se zavarovane, pozicija moči ugaja in skrije marsikakšen kompleks in frustracijo.
Samorefleksija v skupnostih pa je proces, ki ga morejo spodbujati močne in svobodne osebnosti, ki imajo pogum poslušati, spoštovati in se odločati.
Začaran krog delitev in stopnjevanja napetosti
Drugo dejstvo oziroma posledica razmišljanja, ki izhaja iz matrice “mi in oni”, pa je, da povsem upravičeno pričakujemo odgovor oziroma reakcijo od “tistih onih”, torej “ne naših”, da bodo podobno gledali na nas: za njih bomo po običajni človeški logiki mi tisti “oni” … In tako pridemo v začarani krog delitev in stopnjevanja napetosti.
Tretje in huje pri tem pa je naslednje: graditi lastno identiteto, pa naj bo to na osebni ali družbeni ravni, na delitvah, izključevanju ali celo na neprestanem potencialnem sovražniku, pomeni strašno in pogubno ideologijo (samo spomnimo se marksizma, na teoretični in praktični ravni). Nekoga, ki na teh delitvah vztraja, pa naj bo na eni ali drugi strani, vodi v permanentno suženjstvo tistim “onim”.
Preberite še:
Znate poslušati? To lahko preverite s kratkim testom
Najhuje pri tem pa je to, da nekdo, ki je bil morda sam žrtev delitev na “ta prave, torej naše” in na tiste “one druge, torej ne naše”, če ne preseže in v sebi ne predela te tragične logike izključevanja, lahko sam postane povzročitelj novih delitev, povsod vidi tiste “one”, ki so kar naprej nevarni.
Začarani krog je mogoče presekati, če se s to skušnjavo zavestno soočimo, zberemo pogum in se v srcu odločimo za iskanje novih in drugačnih rešitev v odpuščanju, odločitvi za ljubezen, pravičnost in resnico.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 69, št. 8.
Preberite še:
Post ni test, koliko zmoreta vaša telo in volja, ampak …
Preberite še:
6 priljubljenih postnih jedi z vsega sveta
Preberite še:
Potem ko sta posvojila deklico, so jima na letalu pripravili prisrčen sprejem
