Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Kaj bi prvošolčki vzeli s seboj na luno?

ASTRONAUT,
Olena Yakobchuk | Shutterstock
Deli

Zakaj bi prvošolček vzel s seboj na luno Sveto pismo, kladivo in vrtalnik?

V postnem času s prvošolci pri verouku vedno rišemo raketo. Otrokom povem, da smo dobili izredno priložnost, da z raketo poletimo na luno. Vsak lahko vzame s seboj pet stvari, ki se mu zdijo najpomembnejše.

Morali bi slišati njihove odgovore, kaj bi vzeli s seboj na luno. Dobro vedo, da je pet toliko, kolikor je prstkov na eni roki, in da to ni veliko. Od vseh stvari, ki so jim ljube, izbrati le pet najljubših … To ni mala malica.

Plišasti medvedek, mami, oči in …

Običajno se hočejo izpogajati za vsaj šest stvari. A kot katehet nisem prav nič podoben usmiljenemu Jezusu in vztrajam pri številu pet! Stvari, ki jih hočemo vzeti s seboj, otroci narišejo v raketo, jaz pa na tablo. To so običajno: plišasti medvedek, punčka, avto, daljnogled, mobi, žoga … Včasih kdo reče, da bi vzel mami in očija, pa tudi hrčka in družabne igre.

En učenec je rekel, da bi vzel s seboj Sveto pismo, kladivo in vrtalnik. Na vprašanje, zakaj ravno te stvari, me je pogledal, kot da ni dovolj jasno: “Da bi marsovcem na luni zgradil cerkev in bi notri brali Sveto pismo.” Logično.

Potem pa jih razočaram in povem, da smo pretežki za polet in da se bodo morali odpovedati dvema stvarema. Ni jim prav, da morajo izbirati med samimi pomembnimi stvarmi. Pogovarjamo se, kaj in koliko jim pomenijo. Nazadnje le naredijo izbor treh dragocenosti, ki bodo šle z njimi. Seveda jih šokiram še enkrat, ko rečem, da smo še vedno pretežki in da lahko vzame vsak le eno samo stvar. Katera bi to bila?

Utegne se nam zgoditi, da ne bomo prišli na cilj, ker …

Tega koraka ne zmorejo vsi in vztrajajo pri treh. Nekateri rečejo, da je potem brez veze. Spomnim jih, da so bili na začetku vsi navdušeni nad poletom na luno, pa bi zdaj raje ostali kar doma, ker se ne morejo ločiti od ene igrače?

Nič jim ne pametujem, seveda ne. Navsezadnje posnemajo nas odrasle, ki se na tem svetu toliko ženemo za raznimi stvarmi in se nanje navezujemo, kot da jih bomo vzeli s sabo v večnost: večja hiša, udobnejši avto, kos zemlje, kariera, razni konjički …

Postni čas me kliče k streznitvi: nič ne boš odnesel s seboj na drugi svet. Ne navezuj se preveč na te minljive dobrine, ker se ti utegne zgoditi, da ne boš prišel na cilj, ker si pretežek. Se razume – ne na luno, ampak v Očetov objem.

 

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.
Najboljših 10 Luka Mavrič
  1. Naj brano
    |
    Naj deljeno
Več