Urša, študentka glasbene pedagogike, in Klemen Goltnik, ki je rudar, sta se poročila pred tremi leti in sta starša Lenartu in Mohorju. Živijo v hiši z Uršinimi starši v Lokovici pri Šoštanju. Imajo se radi, veselijo se življenja in so hvaležni za vse podarjeno.
Preberite še:
Ugasnimo ekrančke, vklopimo možgančke! Nekaj idej za družinsko ustvarjanje
Najmlajši otrok se vama je rodil lanskega decembra. Kako sta doživljala nosečnost?
Urša: Druge nosečnosti sva se posebej veselila. Prvič sem pričakovala in se neizmerno veselila, potem pa me je presenetilo, ker je bilo več dela, kot sem si predstavljala. Težave z dojenjem so me tudi psihično potrle, porod pa je bil že sam po sebi lepa izkušnja.
Klemen: Pri Lenartu je bil porod rizičen, pa je potem šlo dobro in ni bil potreben carski rez.
Urša: Skrbelo me je, ali bom znala biti mama, poskrbeti za otroka … Drugič je šla nosečnost hitro mimo, tudi zaradi Lenarta, končevala sem tudi študij glasbene pedagogike. Porod je bil lep, dojenje nam gre veliko bolje kot pri Lenartu in je že zato manj skrbi.
Preberite še:
“Pravijo, da se moški ne spremeni. Ni res! Jaz se spreminjam”
Klemen: Z Uršo sva pričakovala in zaupala, da bo vse v redu, skrbelo me je le, kako bom sam z Lenartom, pa je kar šlo.
Kako je bilo, ko je bilo treba iti v porodnišnico?
Klemen: Usedla sva se v avto in počasi odpeljala proti Slovenj Gradcu.
Urša: Zanimivo je, da smo tri dni molili veseli del rožnega venca in pri tretji skrivnosti sem rekla Klemnu: “Jutri bom rodila, kar uredi si prosto.” Prepričana sem bila, da bo. Na poti v porodnišnico sva molila tretjo desetko. Uskladilo se je duhovno in telesno. Osebje v porodnišnici je toplo in domače in nisem niti pomislila, da bi lahko šlo kaj narobe. Vedela sem, da sem v varnih rokah.
Preberite še:
“Materinstvo je največji čudež, ki ga lahko doživljam”
Klemen: Vse je bilo zelo hitro in čisto drugače kot pri Lenartu. Babica je sama vodila porod …
Urša: Naporno je, ko rojevaš, tudi nosečnost zadnje dni, vse pa zbledi, ko dobiš otroka v naročje.
Kakšni občutki so vaju prevevali, ko se je rodil Mohor?
Urša: Dali so mi ga na prsi. Nepozaben trenutek …
Klemen: Občutek je podoben kot takrat, ko sva si izrekla zvestobo na poroki. Nikjer nikogar, samo midva, čeprav je bila cerkev polna. Kot je bil takrat fokus na Urši, je bil zdaj na Mohorju.
Preberite še:
Menedžer in oče 10 otrok: Včasih me kdo vpraša, kdaj sem se spreobrnil. V bistvu se še nisem
Urša: Res je bilo lepo, ko smo lahko bili tri ure sami.
Klemen: Novorojenčka najprej samo gledaš. Tiho. Čez čas pridejo besede na plan, začneš se pogovarjati in preplavi te sreča. Rodil se je na sv. Nikolaja zjutraj – Miklavževo darilo.
Urša: Res nas je bogato obdaril.
Ga je sprejel tudi Lenart?
Urša: Že med nosečnostjo sva mu pripovedovala, da nosim dojenčka. Ko je prišel na obisk v porodnišnico, se ga je izredno razveselil, priletel k njemu, ga pobožal, se mu nasmejal. Do Mohorja ima ljubeč odnos. Med dojenjem pa si Lenart najbolj želi moje družbe. Ne razume še popolnoma, da sem Mohorjevo preživetje.
Klemen: Mohorja ima res rad, ga boža, so pa tudi trenutki, ko bi me rad odtrgal od Mohorja.
Preberite še:
Tako lahko otroku pomagate najti pravo mesto med sorojenci
Kaj je bilo odločilno pri izbiri imen?
Klemen: V pričakovanju Lenarta sva si v knjižnici sposodila knjigo o imenih in na listek napisala favorite, dala na mizo, se pogovarjala in izbrala.
Urša: Pri izboru sva bila pozorna, da ima zavetnika in da je ime slovensko. Večkrat sem orglala v naši cerkvi sv. Mohorja in Fortunata. Mohorjevo bandero je bilo vedno obrnjeno proti meni in sem si zaželela, da bi bil Mohor.
Družinsko življenje vključuje tudi usklajevanje. Je naporno uskladiti življenje študentke in rudarja?
Urša: Zdaj sem bolj gospodinja, mama in žena. Hvala Bogu živimo s starši v isti hiši in so večkrat skuhali še za nas, da sem lahko opravila študijske obveznosti. Najbolj naporno za družinsko življenje pa je Klemnovo triizmensko delo.
Preberite še:
“Trenutki, ko stvari nisem imela pod nadzorom, so bili grozni, a tudi najbolj poučni”
Klemen: Najteže je, ko moram okoli devete zvečer v službo, pa bi lahko še kaj pomagal …
Kako živita zakonsko življenje?
Klemen: Želiva ga živeti v skladu s krščanskimi vrednotami, vključena sva v zakonsko skupino.
Urša: Zdaj sva v prvi vrsti starša. Toliko pozornosti namenim Lenartu in Mohorju, da včasih zmanjka za Klemna.
Klemen: Vem, kako je, in sprejmem. Urša mora biti s pobičema, sem pa vesel, kadar je tudi z mano.
Urša: Lepo je, ko si poveva, kaj čutiva.
Preberite še:
Študentska mama: “Ko si mlad, pri kakšnih stvareh manj kompliciraš”
Klemen: Že na začetku sva se odločila, da ne bova gojila zamer, čeprav ni vedno enostavno. Skušava se čim več pogovarjati.
Urša: Klemen raje kar sproti, jaz pa preden greva spat.
Kdaj se je med vama zaiskrilo in sta vedela, da sta podarjena drug drugemu?
Urša: V Mozirju imam sorodnike in sem vedela za Klemna, ker so se bratranci družili z njim. Na enem od skavtskih dogodkov se je porodila ideja, da greva na zmenek. Bila sem sproščena in vedela sem, da je pravi. Hitro sva postala par.
Klemen: Na dan, ko sva začela hoditi kot fant in dekle, si dala prvi poljub, je zvečer umrl moj oče. Bog mi je vzel zelo dragoceno osebo in mi jo z Uršo tudi dal. Po vplivom zaljubljenosti sem laže prenesel bolečino ob izgubi očeta. Skupno pot sva začela novembra, z januarjem pa je šla Urša v Anglijo za pol leta.
Urša: Ni bilo lahko.
Preberite še:
10 načinov, kako lahko mama pomaga svoji noseči hčerki
Klemen: Pri nas nismo imeli interneta, zato sem s prenosnikom hodil k sorodnikom in se pogovarjal z Uršo na Skypu. Veliko sva si telefonirala in je bil tudi račun večji, ampak sva vedela, zakaj.
Po treh letih spoznavanja sta se poročila.
Urša: Klemen me je zaročil in sva se pripravljala na poroko. Ker ima izmensko delo, nisva mogla na tečaj priprave na zakon, sva se pa zavzela in sama predelovala teme. Leto po poroki sva se pridružila zakonski skupini, ki je za naju dragocena.
Klemen: Veliko je vredno, ko slišim, da imamo podobne težave, kako jih drugi rešujejo, kaj nama osvetlijo in imava družbo podobno mislečih.
Preberite še:
Kaj pa, če SI mama, ki jo tvoji otroci potrebujejo?
Z rojstvom otroka se začne tudi vzgoja. Kaj želita predati otrokoma z vzgojo?
Klemen: Kot oče si želim, da bi Lenart in Mohor zrasla v prava moška, da bi bila pokončna, stala za svojimi besedami in dejanji. Tudi sam si za to prizadevam.
Urša: S svojim življenjem dajeva zgled.
Klemen: Pri vzgoji se mi zdi pomemben skupaj preživeti čas. Ko grem z Lenartom na sprehod, skupaj opazujeva naravo. To je tudi koristen čas za Uršo, da lahko malo počije.
Urša: Treba se je potruditi, da ne izbereš najlažje poti. Lenarta vključujem v delo, tako pri previjanju Mohorja kot pri kuhanju … Blagoslavljam ju že zdaj, da bosta znala izbrati pravo pot in živeti iz vere. Redna molitev pred obroki in zvečer pred spanjem pa je del vsakdanjika.
Preberite še:
Mama, ki vsako jutro na Instagramu na stotine ljudi spodbuja k molitvi
V zakonsko življenje sta prinesla vsak svojo “prtljago”. S čim bogatita drug drugega?
Klemen: Naučili so me, da znam poskrbeti zase. Starša nista imela velikih plač, imeli smo manjšo kmetijo in jedli smo, kar smo pridelali.
Urša: Ne potrebuješ bogastva, da preživiš in si srečen, kot lahko vidim. Veliko mi pomeni, da se hrano lepo postreže in je urejeno. Sem mama in učim se biti tudi prava žena. Za družinsko življenje je pomembno, da znava gospodariti z denarjem, česar se učim pri svojem očetu.
Klemen: Po atiju sem bolj vesele in sproščene narave, težko me je ujeziti. Če pa pride do konflikta, stopim k Urši.
Preberite še:
Oče kapitan in mama varen pristan
Urša: Potrebujem čas za razmislek in da dobim željo za pogovor. Ko je Klemen v službi, pogrešamo drug drugega, ko pa je dlje doma, je tudi več možnosti za kak konflikt.
Oba sta bila v župniji dejavna kot skavta in animatorja. Vama te izkušnje pomagajo tudi v družinskem življenju?
Klemen: Refleksija je nujna tudi v družinskem življenju. Še več izkušenj pa sva pridobila z animiranjem. Več vložiš, več dobiš nazaj.
Urša: To naju je pripravljalo na vzgojo najinih otrok. Skavtstvo je tudi način preživljanja dopusta.
Klemen: Raje kot na morje greva v hribe, v naravo.
Preberite še:
Podobe, ki dokazujejo, da je bila Marija tudi povsem običajna mama
Ali sta po treh letih rada žena in mož, mama in oče?
Klemen: Včasih sem laže mož kot oče. Rad se pogovarjam z Uršo, z Lenartom pa se ne moreva še nič resnega pogovarjati.
Urša: V tem trenutku sem v prvi vrsti mama, čeprav si želim, da bi bila tudi žena. Marija mi je zgled, je pa še vedno težko. Moraš tudi sam dozoreti.
Vaju nagovarja in spremlja kak svetopisemski stavek?
Urša: Na šestega decembra sem zjutraj v Magnificatu brala psalm 27: Gospod je moja luč in moja rešitev. Vrstica se me je zelo dotaknila.
Klemen: Ničesar se nama ni treba bati, če je tako, kot želi Gospod.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
Preberite še:
“Lepo je biti ženska, ker se lahko pustim objeti”
Preberite še:
10 zakonskih parov, ki so postali svetniki (ali pa so v postopku za razglasitev)
Preberite še:
Kaj je odvrnil fantom, ki so pljuvali v kropilnik?
