Moja dobra znanka, ki se približuje devetdesetim, živi sama v majhni hiški na robu mesta. Za vse, kar je v hiši potrebno, poskrbi sama. No, včasih tudi z malo pomoči drugih, za večino pa le poskrbi sama. Pred hišo ima veliko kanto za smeti, ki jo smetarji vsake toliko časa izpraznijo.
Preberite še:
V odnosih je pomembna tudi kvantiteta, ne le kvaliteta
Pred kratkim je precej deževalo in delavci so prišli izpraznit smetnjak tudi v hudem dežju. Gospe je bilo kar hudo, ko jih je videla delati v takem dežju, in mi je potem pripovedovala: “Kar težko jih gledam, ko v tem dežju pobirajo smeti. Vedno znova jim obesim na kanto kakšen sadni ali pa bonbonski priboljšek in za delavce sem ta sladka gospa.”
Človek bi v prvem trenutku rekel, da to ni nič posebnega. Pa vendar je tu nekdo, ki vidi, kako delavci težko delajo, tudi v nemogočih vremenskih razmerah, in jim želi zato z majhno gesto naklonjenosti pokazati, da njihovo delo ceni. Gospa, intelektualka, zna videti tudi težko delo zelo navadnih ljudi, čeprav je bilo njeno delo precej drugačno.
Preberite še:
Sta sočutnost in prijaznost naši dolžnosti?
Izraz priznanja in hvaležnosti
S to drobno zgodbo o smetarjih se mi je prav prikupila. Kako pomembno je, da znamo videti in ceniti delo drugih, tudi takšnih, ki opravljajo čisto drugačno delo od tistega, ki smo ga opravljali sami. Dragoceno je tudi, da znamo to povedati in pokazati. Tisti mali priboljšek, ki jih včasih čaka na smetnjaku, je vreden veliko več, kot bi zanj plačali. Je izraz priznanja in hvaležnosti.
Morda ne bi bilo slabo, če bi se o takšnih stvareh tudi večkrat pogovarjali. Tudi z otroki, ki so včasih veliko bolj kot odrasli dojemljivi za takšne stvari. Vsaj toliko časa, dokler ne začnejo posnemati odraslih. Otroci, ki takšne majhne pozornosti drugim, ki so v težkih situacijah, doživljajo že v svoji družini, so že od majhnega navajeni, da delajo tako. Zdi se jim samo po sebi umevno, da tako delajo.
Naše življenje bi bilo veliko lepše, če bi v najrazličnejših situacijah znali posnemati “to sladko gospo”. To ni čisto nič odvisno od tega, kako premožni smo, ampak samo od naše notranje naravnanosti k drugim.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 69, številka 9.
Preberite še:
Z glasovi družinskih članov se lahko osebe, ki so v komi, hitreje zbudijo
Preberite še:
Greste na obisk k novorojenčku? Potem le upoštevajte te nasvete
Preberite še:
Hej, Martin, zakaj pa skačeš po bankovcu za 100 evrov?!
