Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Od žurerja do posvečenega življenja: “To je bila izbira med življenjem in smrtjo”

P. TOMAŽ HOČEVAR
URŠKA KOLENC | ALETEIA
Deli

Pater Tomaž Hočevar nam je predstavil svojo življenjsko pot, ki ga je po nevarnejših odcepih zopet pripeljala k Bogu

Nekoč je stregel imenitnim gostom in bil velik žurer, a v tem ni našel pravega smisla. Pater Tomaž Hočevar, frančiškan v Novem mestu, se je po burnem obdobju odraščanja pred 20 leti odločil za posvečeno življenje.

Vaša življenjska zgodba je zaznamovana z oddaljitvijo od Boga in iskanjem pravega smisla. Kakšno je bilo vaše življenje v mladostniških letih?
Moji starši so tradicionalno verni. Z bratom in sestro so nas vpisali k verouku, da bi prejeli zakramente. Ko sem nekoč očeta, ki me je silil k maši, vprašal, zakaj moram jaz iti, če on ne hodi, mi je odgovoril: “Meni je mama dala zakramente, jaz jih bom dal tebi. Ti jih boš dal svojim otrokom, če jih boš imel. To ti želim predati, potem pa s tem počni, kar želiš.” K maši sem hodil s sorodniki, starši niso hodili.

Spominjam se, da sem imel kot otrok zelo globoko vero. Vsak večer sem molil. Najprej sem poklical brata, potem še sestro, in ko sem videl, da sta oba zaspala, sem šel na kolena in zmolil. Čutil sem pristen, zelo globok stik z Bogom. Dokler nisem naredil greha, ko sem prijatelju ukradel 10 kanadskih dolarjev. Imel je dva bankovca, prosil sem ga za enega, tako kot za sličice, ki smo jih včasih zbirali. Ker mi ga ni hotel dati, sem ga vzel sam. Zdelo se mi je popolnoma nedolžno. To me je spremljalo vse do odhoda v samostan, ko sem poklical tega prijatelja in mu simbolično vrnil 10 kanadskih dolarjev. Od sreče sva oba jokala. Čutila sva, da se je obema od srca odvalil kamen. Meni, ker sem povrnil škodo, ki sem jo povzročil, njemu, ker mi je ves čas govoril, da me je videl, ko sem ga vzel, jaz pa sem vztrajal, da tega nisem storil.

S krajo je šla moja vera navzdol. Čutil sem, kako me žge, ker tega nisem nikomur povedal. K verouku sem hodil samo še zato, da sem nagajal. Potem sem se vpisal na srednjo gostinsko šolo in jo končal. Zaposlil sem se, imel sem dobro službo in kariero. Delal sem kot natakar v mestnem protokolu in stregel pomembnim ljudem – princu Charlesu, Hillary Clinton, predsednikom … Vmes pa sem živel veselo žurersko življenje. Pri 18 letih sem namreč začel živeti sam. Starši so naju s starejšim bratom pustili, da sva zaživela sama. Imel sem plačo, drugi pa so študirali. Vse, kar smo dobili, smo porabili za žur. Zbirali smo se pri meni v stanovanju, včasih niti nisem vedel, koliko nas je.

TOMAŽ HOČEVAR
URŠKA KOLENC | ALETEIA

Kateri je bil tisti trenutek, ko ste spoznali, da tako ne morete več?
Star sem bil 24, 25 let, ko sem si začel postavljati vprašanja, kaj bo in kako bo šlo naprej. Takrat sem se tudi zaljubil, a se s to punco nisva ravno ujela. Imel sem različne prijatelje, eni so pili alkohol, drugi so kadili travo. Spoznal sem, da ne želim postati drogeraš ali alkoholik, zato sem se od vseh umaknil. Bil sem čisto sam, očitno sem padel v neke vrste depresijo.

Nikomur nisem odpiral vrat, ker sem vedel, da me prijatelji iščejo zaradi stanovanja, žuriranja in alkohola. Ni se mi dalo več. Razmišljal sem, da bi si vzel življenje. Imel sem občutek, da me ne bo nihče pogrešal, da zaradi tega ne bo nikomur težko. V tem sem videl rešitev, ker nisem bil srečen tako, kot sem si predstavljal srečo. Razmišljal sem, kje sem zavozil. Saj nisem bil vse življenje nesrečen, nekje je nekaj moralo iti narobe.

Prav v tistem trenutku se mi je telo napolnilo z življenjem. Začutil sem vsako celico telesa, kako je žarela. Ni primerljivega občutka. Glas v moji notranjosti mi je rekel, da je edini smisel življenja ljubezen do bližnjega. Ko sem spoznal, da življenje ni povsem moje, da nekomu pripada in da ta Nekdo živi skupaj z mano, v meni, sem se tega ustrašil in postalo me je sram. Vedel sem namreč, da je to Bog, tisti Bog, na katerega sem pozabil. Zaradi tega mi je bilo zelo težko. To je bila izbira med življenjem in smrtjo.

Znova sem začel graditi svoj odnos z Bogom. Ni mi bilo težko moliti, težko mi je bilo prestopiti prag cerkve. Upiral sem se klicu v Cerkev, ker sem prej čez njo grdo govoril. Ukvarjal sem se z vprašanjem, kako spet začeti hoditi k obhajilu. Vedel sem, da moram k spovedi. Ko sem gledal ljudi, ki so prihajali iz spovednice, so bili bolj žalostni, ko so šli ven, kot prej, ko so vstopili. Rekel sem: Bog, poglej, kakšni hodijo ven, tole pa ni Tvoje. Oni bi morali iz spovednice privriskati od veselja in sreče. Vse me je vleklo v globlji odnos z Bogom, a kar naprej sem iskal razloge, zakaj ne biti živi dejavnik v Cerkvi. Ampak teh argumentov je počasi zmanjkovalo.

Kako so v tem obdobju na vas gledali vaši najbližji?
Staršev nisem pogosto obiskoval. Z bratom nisem imel veliko stikov, s sestro pa več. Odnosi niso bili najboljši, ne da bi si karkoli zamerili, ampak v tistem trenutku so mi prijatelji pomenili več kot družina.

Sem se pa tudi dvakrat zaljubil, enkrat močno, a Bog je imel z mano drugačne načrte.

Ko sem Boga začutil v sebi, v vsakem človeku in v vsem navzočem, sem opazil, da se spreminja moja okolica. Zdelo se mi je nenavadno, da so k meni prihajali ljudje, ki jih prej nisem maral oz. so mi šli zaradi kakšne stvari na živce, zdaj pa so postali moji najboljši prijatelji. Bog je čez noč spremenil moje življenje. Ni mi bilo težko v ničemer, ker sem povsod čutil Božji blagoslov in čutil sem, da me Bog spremlja.

Kdaj se je v vas oblikovala želja po posvečenem življenju? Kako vas je Gospod poklical?
Ves čas me je vleklo k Njemu. Najprej sem začel hoditi k maši v stolnico, ker je bilo lažje vstopiti, samo s pločnika sem stopil in sem bil notri, nihče me ni videl. Takrat so v družbi na veliko razpravljali nekaj o šolstvu in je bila to večkrat tema pridige. Dovolj mi je bilo, rekel sem si: tu govorijo samo o politiki. In sem nehal hoditi k maši.

Ampak mi ni dalo miru, moral sem iti spet. Ker je bila frančiškanska cerkev tako blizu, sem začel hoditi k njim. Ko sem prihajal tja, me je zmeraj objela toplina, lepo mi je bilo. Opazoval sem patre, brate, ki so bili zbrani okrog oltarja, in rekel: Bog, če se imajo pa oni res radi, zato ker jih spodbujaš k ljubezni in miru, potem želim biti del njih. Na podlagi tega sem se odločil. Prej sem samostan – kot večina drugih – dojemal kot nekaj srednjeveškega.

TOMAŽ HOČEVAR
URŠKA KOLENC | ALETEIA

Ena od vaših zadolžitev je delo z mladimi. Kaj danes najbolj pogrešajo?
Pogrešajo drug drugega. Po eni strani imajo druženja dovolj, po drugi strani pa je tako nekvalitetno. Če jim je neprijetno, takoj začnejo brskati po telefonu in se delajo, da je to nekaj najboljšega. Predvsem se trudim, da bi jim dal kvalitetno druženje brez igric, brez telefonov. Pomembna se mi zdijo pristna druženja in stik z drugimi.

Ko sem začel učiti verouk, so otroci prihajali k meni in mi govorili: “Veste, pater, bili smo na duhovnih vajah, potem pa ‘prižgali travco’.” Vprašal sem jih, kako da to govorijo meni. “Čutimo, da vam lahko zaupamo,” so rekli. Nikoli jih nisem obsojal in jim pridigal, kako je to škodljivo, ampak sem jim govoril iz svoje izkušnje. Otroci začutijo, da ti lahko zaupajo, vse ti povejo. Ko začnem govoriti o svoji zgodbi, vsi utihnejo.

Dragoceno je, da Bog tudi tisto, kar v življenju slabega doživimo, lahko obrne v dobro.

Če pomislim na svoje birmanske priprave, ne vem, če sem bil tam več kot enkrat. Moj katehet je bil Stanislav Pečnik in ko sem mu nekoč prinesel pokazat zvezek – skropucalo, na katerega se spomnim vsakič, ko mi kdo od otrok prinese pokazat nekaj podobnega – mi je rekel: “Tole pa ne bo v redu.” Ko sem se enkrat potrudil in uredil zvezek, mi je dovolil k birmi. Sam tega ne bi dovolil. Sem strožji, kot je bil on z mano, ker vem, da danes otroci bolj potrebujejo vzgojo. Nihče jim ne bo govoril tega, kar jim jaz govorim, zato mi veliko pomeni, če to resno vzamejo.

Veliko mladih se po birmi oddalji od Cerkve. Kakšen izziv vidite v tem?
Ne obsojam nikogar, ki neha hoditi k maši ali verouku. To, kar vidim kot problem, so njihovi starši, ki jih silijo, da hodijo k maši, medtem pa sami gledajo televizijo ali se ukvarjajo s čim drugim. Ko pridejo mladi v puberteto, je Cerkev prva stvar, s katero se uprejo staršem.

Tudi sam sem imel takšen problem. Kadar sem moral sam k maši, sem se počutil kot tujec, čutil sem, da ne sodim tja. Enako je sedaj. Nekateri otroci se mi dobesedno smilijo, ker vidim, da so sami in čutijo isto, kot sem nekoč čutil sam. Vidijo, da je njihovo mesto drugje, tam, kjer so njihovi starši. To pa ne pomeni, da otroci nimajo vere. Starši bi jih morali nagovarjati s svojim zgledom – ti, ki si odrasel, pokaži, da ti je tam dobro, da tam želiš biti dejaven član. Iz svojih izkušenj vidim, da je zelo malo otrok iz dejavnih družin, ki bi po birmi odpadli od vere.

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.