Barbara Feguš je žena, po poklicu pa socialna pedagoginja, zaposlena v osnovni šoli. Že od mladih let je dejavna v župniji – sodeluje pri animatorstvu oz. pastorali otrok in mladih, pevskem zboru in urejanju župnijskega glasila.
Čas rada preživlja v naravi, še posebej so ji pri srcu rože in potepanje po hribih. Navdušuje se nad različnimi vrstami športa. “Sem športnica po duši, čeprav ne vedno zelo aktivna.” 🙂 Z veseljem odigra igro odbojke, košarke, nogometa, všeč sta ji tudi kolesarjenje in tek. Rada poje in posluša glasbo. Pravi tudi, da je nepoboljšljiv sladkosned.
Preberite še:
Ta sladka gospa
1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Takrat, ko ima tudi budilka prost dan in se lahko z možem v miru zbudiva in skupaj pozajtrkujeva. Idealno je, če je zunaj lep dan in jo potem še kam popihava, ali pa če naju tisti dan čaka kakšen drug prijeten dogodek. To nama uspe tu in tam kakšno soboto ali pa v času dopusta.
2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …?
Nimam kakšnih posebnih govorov. Pogledam se v oči, ki mi največkrat sporočajo, da sem šla spet prepozno spat. 🙂 V mislih se pripravim na dan, ki je pred mano: razmišljam, kaj me čaka, kaj je potrebno narediti, “psihično” se pripravim na morebitne težje izzive.
Preberite še:
Lepota navdušuje
3. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
Ker se tako dobro počutim v svoji koži. Zunanja urejenost mi je pomembna, vendar nisem tip ženske, ki bi bila vsak dan kot iz škatlice. Za vsakdanje obveznosti dam prednost udobju, za posebne priložnosti pa pridejo v poštev tudi ličila in lepša oblačila. Bolj kot samo zunanja mi je urejenost pomembna kot celota: da je poleg moje zunanjosti urejen tudi moj notranji jaz. Zame to pomeni, da znam postaviti stvari na pravo mesto in da v sebi ohranjam držo zaupanja in veselja namesto zagrenjenosti.
4. Kako se ob vseh obveznostih in vsesplošnemu pomanjkanju časa posvetite svojemu možu?
Ob večerih rada pogledava kakšno serijo ali film, na srečo imava podoben okus. Skupaj sva pri pevskem zboru, tudi ko sodelujeva pri drugih dogodkih v župniji, sva kar nekako “v paketu”.
Kadar imam prost dan, se včasih Matjažu pridružim na kakšnem snemanju, malo za družbo, pa tudi dodatna pomoč vedno pride prav. Vendar pa je nujno potrebno, da si vzameva čas samo zase, brez “motilcev” ali pa nekih aktivnosti, saj le tako ohranjava globljo povezanost med nama. Za naju tak umik pomenijo sprehodi v naravo, izleti v hribe ali druge lepe kraje.
Ko sva tako stran od vsakdanjega vrveža in nisva vezana na uro, se odpirajo priložnosti za pogovore o stvareh, ki jih ob vsakdanjih obveznostih morda niti ne izpostaviš, so pa zelo pomembne za odnos. Rada tudi združiva klepet in razvajanje brbončic – greva ven na kosilo, kavo ali sladoled.
Preberite še:
10 zakonskih parov, ki so postali svetniki (ali pa so v postopku za razglasitev)
5. V župniji ste zelo dejavni. Kako poskušate k dejavnemu udejstvovanju spodbuditi še druge?
Tukaj se spomnim na misel A. M. Slomška: “Če hočeš druge vneti, moraš sam goreti.”
Mislim, da veliko naredimo z lastnim zgledom – če drugi vidijo tvoje navdušenje, veselje in trud, potem jih zagotovo lahko bolj pritegneš kot le z besedami.
Pri delu z mladimi pa se držim načela, da jim je treba dati aktivno vlogo, da sooblikujejo stvari in prevzemajo odgovornost. Tako dobijo občutek, da ima stvar smisel, da so tudi oni pomemben člen in da lahko nekaj dajo, spremenijo, ustvarijo. Ne velja pa to samo za mlade, fino bi bilo, da bi se vsi zavedali, da župnija ali pa Cerkev ni gledališče ali cirkus, kamor prideš, se usedeš in samo čakaš, da te bo nekdo zabaval. To je skupnost, ki jo sooblikujemo vsi, vsak po svojih zmožnostih.
Ko začneš dajati, lahko šele resnično prejemaš. Všeč mi je prispodoba z dlanjo: dlan, stisnjena v pest, ki drži stvari zase, ne daje, ampak tudi ne more prejemati; dlan, ki daje, pa je razprta, zato lahko tudi prejema.
Preberite še:
“Vse mame v župniji so boljše katehistinje kot jaz”
6. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Verjetno koraki, ki sva jih v odnosu naredila z Matjažem. Ko se sedaj spominjam na najine začetke, mi gre na smeh, takrat je bila pa zame to preizkušnja. Imela sem 16 let, ko sva se spoznala, Matjaž 20, bila sva si zelo všeč, a sva mislila, da sva si preveč različna, da bi bilo lahko kaj resnega iz tega. Mlado dekle, polno romantičnih idealov, potem pa nesrečna ljubezen – kaj hujšega. Malo karikiram. Ostala sva prijatelja, potem kmalu postala par. Človek obrača, Bog obrne.
Za ta čas sem hvaležna, ker sva se veliko pogovarjala in sva bila iskrena drug do drugega. Tudi pozneje, ko sva naletela na kakšne preizkušnje, sva se težav lotila iskreno, brez skrivanja. Na začetku boli, zapeče kot rana, ki jo očistiš, vendar s tem omogočiš, da se stvari začnejo celiti. Če bi čez umazano rano samo nalepil obliž, bi se stanje samo poslabšalo, potem je pa to težje reševati.
Biti iskren do sebe in do drugega, se odkrito pogovarjati, vztrajati tudi, ko je težko – tega sem se v teh preizkušnjah učila, se učim še danes in se bom tudi v prihodnje, saj so odnosi šola za vse življenje.
Preberite še:
“Odnos je preveč resna stvar, da bi se pretvarjali!”
7. Kaj vas najbolj navdušuje in navdihuje pri vašem delu?
Otroška srčnost in njihove domislice, ki me nasmejijo in pokažejo, kako pomembna je igrivost v življenju. Kot socialna pedagoginja se najpogosteje ukvarjam s temami, kot so medsebojni odnosi, čustva, reševanje konfliktov, samopodoba … Ko se s posamezniki ali pa s celim razredom o teh stvareh pogovarjam, pride na dan marsikaj lepega, globokega, kar otroci povejo, to se me dotakne. Vesela sem, če vidim, da jim to, kar jim svetujem ali jih skušam naučiti, pomaga pri njihovi osebni rasti ali pri učnem napredku.
8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Misel iz Svetega pisma, ki govori o tem, da nihče ne bo preizkušan čez svoje moči. Učinek misli seveda ni takojšen, je potrebno več vztrajnega ponavljanja. Pogosto mi pomaga, če se s kom pogovorim ali pa malo preženem misli s kakšno dejavnostjo, ki me veseli. Pri nama z Matjažem ima pomembno vlogo tudi humor – pohecava se tudi iz kakšne slabe stvari, ki se nama zgodi, tako se kljub slabi volji ali solzam hitro prikrade nasmešek na obraz.
Preberite še:
12 dobrih razlogov za nasmeh
9. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Zagotovo z zakramenti: sveta maša tudi kdaj med tednom, saj je bolj mirno in se lažje osredotočim na bistvo; spoved, kjer lahko odložim bremena in dobim spodbude za naprej. Dejavnosti v župniji zagotovo bogatijo moje duhovno življenje, za krepitev bolj osebne vezi z Bogom pa potrebujem čas miru in tišine. Tu je še nekaj prostora za izboljšavo, predvsem v pogostosti tega početja. 🙂 Dragocene so mi duhovne vaje, z Matjažem pa se zelo rada odpraviva v Taize. Duhovno hrano mi predstavlja tudi glasba, branje katoliških medijev in knjig.
10. Biti ženska je lepo, ker …?
Ker nosimo v sebi darove za negovanje življenja, ljubezni, odnosov … Ker se na dogajanje okoli nas odzivamo z raznovrstno paleto občutkov, čustev in misli – morda bi kdo rekel, da prevladuje “vrvež v glavi”, če lahko parafraziram naslov risanke, je pa zagotovo polno in bogato.
Ženska ženski
Je biti ženska danes težko ali lepo? Ali celo oboje? Pride trenutek, ko se znajdemo pred izzivom, ko ne vemo, kako bi se odzvale, kaj bi storile, kako bi šle naprej. Pride trenutek, ko se ne počutimo dobro v svoji koži, in vse, kar potrebujemo, je nekaj spodbudnih misli, pa ne vemo, kje bi jih poiskale.
Takrat nam še kako prav pride koristen nasvet, podobna izkušnja, ki nam da motivacijo ali pa zgolj idejo, kako lahko rešimo zagato, v kateri smo se znašle. In ni ga boljšega nasveta, kot ga lahko da ženska ženski, mama mami, podjetnica podjetnici …
10 vprašanj in odgovorov. 10 izkušenj, misli, nasvetov. Da bo biti ženska še lepše.
Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.
